Ustvarjalci bodo občinstvu ponudili "živahno Piščal, v kateri bo intimna bližina z izvajalci omogočila, da zasijeta nežnost in globina partiture", so zapisali Peter Brook, Franck Krawczyk in Marie-Helene Estienne, ki so poskrbeli za priredbo Mozartove Čarobne piščali.

Čarobna piščal, premierno predstavljena 2010, je Brookovo zadnje veliko delo, s katerim se je po dolgih letih vrnil k evropskemu klasičnemu repertoarju. S predstavo, ki jo je zasnoval na svojstven način, je navdušil občinstvo in kritike tako v Parizu kot drugod po svetu.

Predstava se odpoveduje standardnemu opernemu razkošju, ne pa tudi glasbi. Z mladimi opernimi pevci na komorno zasnovanem prizorišču, ki omogoča intimno bližino, na novo odkriva Mozarta in ga zaznamuje z izrazito avtorsko vizijo, ki se uresniči kot apoteoza umetnosti, so zapisali v Cankarjevem domu.

Brook je s svojimi prvimi reformatorskimi in vizionarskimi uprizoritvami, kot sta Kranj Lear iz leta 1962 in Marat/Sade iz leta 1964, odprl novo poglavje modernega gledališča in zaznamoval režiserje po vsem svetu. Iz njegovih knjig, kot je Prazen prostor, so se učile cele generacije gledališčnikov. Gledališče je zaznamoval tudi z elementi tradicionalnih neevropskih kultur. To je razvidno predvsem pri uprizoritvi Mahabharata.

Režiral je tudi klasične opere, kot je Figarova svatba, ter priredbe, osredotočene na intimno bližino (Carmen, Don Giovanni). Med gledališkimi stvaritvami so veliko pozornosti vzbudile predstave Zborovanje ptic, Hamlet in Tierno Bokar. Ustvarjalnost mu je omogočilo tudi samostojno gledališče Bouffes du Nord, ki je začelo delovati leta 1974 v Parizu. Režiral je tudi filme, med njimi Moderato Cantabile in Gospodarja muh.

Mozart je s komponiranjem Čarobne piščali, za katero je libreto napisal njegov prijatelj Emanuel Schikaneder, začel spomladi 1791. V nekaj tednih je ustvaril mojstrovino, ki jo zaznamuje uravnoteženost humorja, prostozidarske simbolike in nravstvenega kodeksa takratne dobe.