Ustanovitev lutkovnega gledališča sega v leto 1948, ko je bila premierno uprizorjena marionetna predstava Udarna brigada, za dejanski začetek novega lutkarstva, ki je preseglo sokolsko in partizansko tradicijo, pa veljata uprizoritvi Martina Krpana v sezoni 1949/50 in Žogice Marogice v sezoni 1950/51.
Edini konceptualni poseg v Pengovovo Žogico Marogico je prelom s tradicijo t.i. ljubljanske marionetne šole, stroge delitve na animatorje in na govorce oziroma, v žargonu risanih filmov, sinhronizatorje; namesto devetih govorcev in sedmih animatorjev danes zadostuje pet animatorjev-igralcev.
Odločitev, naj osvežena predstava spregovori v kar se da lutkovnem jeziku, je zahtevala več od združitve animatorja, govorca in igralca v eni osebi. Posledica šibke vere v lutko je namreč gostobesednost izvirnika, ki daje prednost pripovedovanju pred prikazovanjem; danes je, prav nasprotno, vera v lutko močna, a peša vera v besedo.
Neskladja so se usvarjalci lotili "z drobnimi in debelimi dramaturškimi črtami". "Opise dejanj smo zamenjali z lutkovnimi prizori; v okvirih dovoljenega in možnega smo se posvetili dramaturgiji zvoka ter vpletli radijski posnetek o izginotju žogice, kot ga je napisal Jan Malik - in smiselno izkoristila radijska priredba Emila Smaska, predstava pa izpustila. Ostalo je še nekaj dramaturško šibkih točk, ki jih je Smaskova priredba precej dobro rešila, vendar se za tako radikalne posege v besedilo nismo odločili. Sledili smo Malikovemu besedilu, a v novem prevodu," so še zapisali v LGL.
Izvirnik je v nekaterih delih precej okrutnejši od prvega prevoda v tipkopisu in predstave. "Gre za precej problematičen svet: otroke puščamo same, da jih ugrabijo, jim grozimo s fizičnimi kaznimi in oblagamo s krivdo...," so zapisali ustvarjalci, ki so te težave reševali s črtami oziroma z izbiro sprejemljivejše različice.
Na prvih osmih ponovitvah si bodo gledalci predstavo lahko ogledali v jubilejno razgaljeni verziji z odprtim zaodrjem ter z ločenimi igralci in animatorji. Kasneje bo zaodrje zaprto, igralci bodo pa hkrati tudi animatorji.
V predstavi, ki je del praznovanja 70. obletnice LGL, igrajo Polona Kores, Alenka Tetičkovič, Matevž Müller, Lovro Finžgar, Boštjan Sever k. g, Jernej Kuntner, Nina Ivanič, Rok Kunaver, Ajda Toman in Miha Arh. Dramaturginja je Jera Ivanc, kostumografinja Nina Jordanovski.