STA, 24. 4. 2013

Na velikem odru MGL Ženske na robu živčnega zloma

V Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) bo kot zadnji v sezoni na velikem odru premiero doživel muzikal Ženske na robu živčnega zloma. Po besedah direktorice in umetniške vodje gledališča Barbare Hieng Samobor je njihov libreto star leto dni, v MGL pa so po Broadwayu v Evropi eni prvih, ki so ga postavili na oder. Režijo je prevzel Diego de Brea.
:
:
foto: Barbara Čeferin
foto: Barbara Čeferin
foto: Barbara Čeferin
foto: Barbara Čeferin
foto: Barbara Čeferin
foto: Barbara Čeferin
foto: Barbara Čeferin
foto: Barbara Čeferin
foto: Barbara Čeferin

Libreto za muzikal po filmu kultnega španskega režiserja Pedra Almodovarja iz leta 1988 sta napisala Jeffrey Lane in David Yazbek. Kot je na včerajšnji novinarski konferenci dejala Hieng Samoborjeva, je ta dobro napisan, humoren in neameriški v najboljšem pomenu besede. De Breo je označila kot enega najbolj duhovitih slovenskih avtorjev, z izbranim okusom in prefinjeno komedijsko pisavo ter splošno širino, ki predstavi na odru omogoča mehkost in gledljivost.

Uprizoritev je po besedah Hieng Samoborjeve razpeta med arhetipi iz Don Kihota in arhetipi iz španskih nadaljevank, vmes pa se zvrstijo asociativne postaje, vezane na Almodovarja.

Dramaturginja Eva Mahkovic je izpostavila, da črna komedija, ki je Almodovarja izstrelila med mednarodne režijske zvezde, ni tipična predstavnica njegovega opusa. V njej ni tipičnih Almodovarjevih elementov, gre za navidez svetel in lahkoten film. Po drugi strani pa je v njej zajeta esenca Almodovarjevega ustvarjanja, po vsebinski plati ženske, po formalni pa princip množice, ko se režiser ne osredotoča zgolj na zgodbo ene osebe, ampak preplete zgodbe več likov. Oboje je po njenih besedah zajeto tudi v predstavi, ki jo bodo v MGL premierno uprizorili v četrtek, 25. aprila.

De Brei, ki je tudi scenograf uprizoritve, se zdi ključno, kako zna Almodovar pokazati, da je ta ženski svet edino, kar imamo, okoli česar se vse vrti. Je poln fatalnosti, strasti in melanholičnosti, saj ženske vse jemljejo zelo zares tako, da drama življenja nastaja iz njihovega srca. Čeprav je agens moški, se teater življenja odvija skozi ženski princip, je dejal.

Takšen način je po njegovih besedah morda vezan na mentaliteto juga, kjer deluje predvsem čutni nivo. Sami so ameriško predlogo skušali razumeti v tem španskem okviru in to je bilo, kot je dejal, tisto, kar ga je še posebej pritegnilo.

Po besedah glasbenega vodje in korepetitorja Jožeta Šaleja je v glasbeni predlogi veliko tega, kar so Španci prinesli v ZDA. Sicer pa je glasba zelo preprosta in organska. Orkester, sestavili so dve zasedbi, je tokrat prvič na odru, s čimer bodo dosegli večjo povezanost med glasbeniki in igralci ter večji angažma glasbenikov pri sami predstavi.

Dialoge je prevedla Alja Predan, pesmi pa Milan Dekleva. Kostumograf je Leo Kulaš, koreograf predstave Branko Potočan. Igrajo Viktorija Bencik Emeršič v alternaciji s Tanjo Ribič, Primož Pirnat, Jožef Ropoša, Jana Zupančič, Mirjam Korbar Žlajpah, Jurij Drevenšek in drugi.

Ko igralko in pevko Pepo zapusti fant Ivan, je ta obupana in ga s taksijem zasleduje po Madridu... Ko se vrne domov, jo na telefonski tajnici pričaka na stotine sporočil prijateljice Candele, manekenke, ki je ravnokar spoznala idealnega moškega... Pepa maščevalno seklja zelenjavo za gaspačo in vanj strese tudi pest uspavalnih tablet. Mešanico, namenjeno Ivanu, pa po pomoti spije Marisa, drobce vsebine predstave povzemajo v MGL.

Lane podpisuje adaptacijo filmskega scenarija, glasba in songi so delo Yazbeka. Muzikal je bil premierno uprizorjen novembra 2010 v broadwayskem Belasco Theatre. Leta 2011 je bil nominiran za tri nagrade tony - med drugim za najboljšo izvirno glasbo.