Platonova Država velja za eno najbolj znanih filozofskih besedil vseh časov. Ustvarjalci predstave v SMG so to besedilo vzeli kot navdih. Kot je ob predstavitvi dejala režiserka Anja Suša, se jim je zdelo zanimivo na ta sloviti tekst pogledali iz današnjega zornega kota in pa tudi, paradoksalno, s stališča gledališča, ki ga Platon tako ostro kritizira. Levo usmerjenega filozofa Badiouja so v proces vključili nekoliko pozneje, saj je ustvaril svojevrstno priredbo Platonovega dela.

Režiserki se je Badioujev pogled zdel zanimiv, ker so Platonu skozi stoletja največkrat zamerili, da je Država nekakšno protifašistično čtivo, ki pa je navdahnilo številne totalitarne režime. Badiou je skušal dokazati nasprotno. "Ko govori o idealni državi, govori o komunizmu oziroma o utopiji pravične komunistične družbe," je dejala Anja Suša. Prav tako je po njenih besedah francoski filozof zanikal tezo, da bi bil Platon gledališču nenaklonjen.

Ob vseh teh razmislekih je bil cilj ustvarjalcev, ki prihajajo iz različnih držav in kulturnih okolij, spregovoriti na temo vloge države danes. Kot izhodišče so vzeli misel, da živimo v obdobju razočaranja in nezaupanja v družbo in samo državo. Kot "državo", ki jih povezuje in s katero se je ta trenutek smiselno ukvarjati, pa so določili Evropsko unijo.

Zanimivo je, da so sceno zasnovali kot repliko prostora, v katerem je bila podpisana maastrichtska pogodba. Gre za kraj oziroma nekraj, kjer se je leta 1992, ob razpadanju Jugoslavije, vse začelo in jo imajo po besedah režiserke tudi danes za študijo primera, ko beseda teče o potencialnem razpadu EU.

Predstavo sestavljata dva dela, za katera sta besedili prispevala Agnieszka Jakimiak in Tom Silkeberg. Mlada poljska dramatičarka je v ospredje svojega dela postavila pojem utopije. Po pojasnilu Anje Suša je skušala Agnieszka Jakimiak v javnem življenju najti ekvivalent za arhetipe, ki se pojavljajo v Platonovi Državi, in jih postaviti v kontekst Evropske unije. Tako je denimo Glavkan v tekstu predstavljen kot Theresa May, Sokrat kot filozof Slavoj Žižek, Polemarh pa kot sodobni umetnik Janez Janša.

Tom Silkeberg je v besedilu za drugi del predstave za izhodišče vzel znano Platonovo prispodobo o votlini, ki, kot je avtor pojasnil v gledališkem listu, ponazarja Platonovo prepričanje, da živimo v svetu senc in da je prava resničnost nekje drugje - "torej analogijo, za katero lahko trdimo, da v enakem obsegu velja še danes". Režiserko je v drugem delu zanimalo predvsem, "kaj se dogaja, če povsem opustimo sliko kot popolno idejo nekakšne resničnosti". Tom Silkeberg v besedilu navaja nekaj ključnih dogodkov iz sodobne zgodovine, kakršni so Arabska pomlad, gibanje Occupy in pokol v kinu v Koloradu.

V obeh delih predstave igrajo Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Draga Potočnjak, Robert Prebil, Nika Rozman k.g. in Vito Weis. Ekipo sestavljajo še otroci, svoj glas pa je za avdio posnetek posodila Zarja Pertot Weis. Dramaturgijo podpisuje Urška Brodar, scenografijo Igor Vasiljev, kostumografijo Maja Mirković, glasbo pa Vladimir Pejković. Svetlobo je oblikoval David Cvelbar, zvok Marijan Sajovic, masko pa Nathalie Horvat.

Premiera predstave bo 17. junija, ponovitve pa se bodo zvrstile vsak dan do 21. junija.