Občinstvo bo sedelo zelo blizu gledalcem. Po besedah režiserke so se tako odločili, ker predstava od gledalcev zahteva izjemno zbranost, saj jo bodo doživeli tako na razumski kot na čustveni ravni. Kot pravijo v gledališču, bodo premiero izvedli dvakrat, 1. in 8. marca, da bodo prostor našli vsi abonenti.
Dennis Kelly, rojen leta 1970 v Londonu, je eden najbolj nadarjenih britanskih dramatikov v zadnjih desetletjih in se enako dobro znajde pri pisanju filmskih in televizijskih scenarijev kot komornih gledaliških predstav.
Sirote so krstno uprizorili leta 2009 v Edinburghu. Kot je povedala Renata Vidič, je bil zanjo največji izziv zvesto slediti besedilu, ki je po njenih besedah vrhunsko. V slovenščino ga je prevedla Tina Mahkota.
Drama se dogaja za kuhinjsko mizo v stanovanju zakonskega para, nastopajo pa tri osebe. Začne se tako, da Helen, igra jo Tjaša Hrovat, pove možu Dannyju (Blaž Popovski), da je noseča. Takrat vstopi njen brat Liam (Mak Tepšić), v okrvavljenih oblačilih, in pojasni, da je na ulici našel okrvavljenega fanta. Danny sumi, da je bil Liam storilec nasilnega dejanja, Helen poskuša brata zaščititi. Izkaže se, da odnosi med trojico niso zdravi, ampak vsak poskuša manipulirati s preostalima dvema.
Koprski gledališčniki so za svetovalca angažirali kliničnega psihologa Aleksandra Zadela. Slednji je na novinarski konferenci pojasnil, da osebe na odru kažejo znake mejne osebnosti. Dejal je tudi, da zanj rdeča nit predstave ni nasilje, kot je pred tem dejala režiserka, ampak nemoč, na katero se posamezniki odzivajo z nasiljem.
Za zgodbo je pomembno, da sta Helen in Liam odraščala brez staršev, ki jima tako nista mogla privzgojiti empatije oziroma zadržkov pred nasiljem. Ker se v otroštvu nista naučila pravih vzorcev odzivanja na težke situacije, se še naprej odzivata otročje, razlaga Zadel. Izrazil je tudi prepričanje, da bodo vsi gledalci občutili empatijo in hkrati sovraštvo do vsakega od likov.
Direktorica gledališča Katja Pegan je ob tem opozorila, da gre še vedno za gledališko predstavo, za literarno delo, in ne za klinično študijo, psihologa pa so potrebovali, da bi igralci razumeli, kakšne karakterje igrajo. Zadel je pojasnil, da je igralcem svetoval predvsem glede neverbalne komunikacije, značilne za mejno osebnostno motnjo. Tudi zaradi tega je nastop za igralce izjemno naporen, so poudarjali na novinarski konferenci.