Dramatik, televizijski in filmski scenarist ter producent Dennis Kelly se je kot tretji od petih otrok leta 1970 rodil v Londonu irskim strašem iz delavskega razreda. Odraščal je v okrožju Barnet na severnem obrobju prestolnice, kjer je obiskoval katoliško srednjo šolo. Pri šestnajstih je začel delati na tržnici in pozneje v enem od supermarketov znane trgovske verige. V tem obdobju se je pridružil domači mladinski dramski skupini, se boril z odvisnostjo od alkohola ter pri tridesetih z odliko diplomiral iz drame in gledališča na kolidžu Goldsmith na londonski univerzi.

Za to, da je postal dramatik, se ima zahvaliti irski igralki, komičarki, pozneje režiserki in producentki, Sharon Horgan, ki jo je na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja spoznal v nekdanjem gledališču LOST; v njem so se kalili mladi in nadarejeni gledališki ustvarjalci. Znova sta se srečala nekaj let pozneje, ko je Kelly napisal svoje prvo besedilo sitcom Brendan‘s Visit (1997). Horganova ga je spodbujala, da je poiskal producenta, sama pa je v predstavi odigrala tudi eno od vlog. Čeprav se je Kelly svojega prvenca pozneje sramoval, vendarle priznava, da brez njene spodbude nikoli ne bi nadaljeval s pisanjem.

Leta 2003 je v okviru programa za mlade avtorje pri Studiu Narodnega gledališča krstno uprizoritev doživela njegova igra Debris, sledile so, če omenimo le nekatere najbolj znane in tudi nagrajene, Osama the Hero (2005), After the End (2005), Love and Money (2006), Taking Care for Baby (2007) in D. N. A. (2007); slednja je drama o najstnikih, ki pomotoma ubijejo enega od svojih sošolcev, ko pa se zavejo, kaj so storili, skušajo zločin prikriti, a nehote vpletejo nedolžnega človeka. Drama je leta 2010 postala eno temeljnih dramskih besedil za državno maturo oziroma srednješolsko diplomo, ki ga vsako leto prebere okoli 400.000 dijakov.

Leta 2009 so krstno uprizoritev doživele Sirote, sledili so trije monologi True Love, Sums and Christmas, ki jih je napisal za enkratni dogodek v gledališču Old Vic v podporo dobrodelni organizaciji Dramatic Need (2010), kot odgovor na Shakespearovega Kralja Leara pa je leta 2010 napisal dramo The Gods Weep. Istega leta mu je uspel veliki met s scenarijem za muzikal Matilda (Royal Shakespeare Company) po zgodbi Roalda Dahla iz leta 1988, ki je med letoma 2010 in 2021 njegovim ustvarjalcem prinesel kar 99 nagrad. Iz obdobja zadnjih petih let velja omeniti dramatizacijo Collodijevega Ostržka, monodramo za igralko Girls & Boys ter za Berliner Ensemble napisano satirično vizijo naše prihodnosti The Regression (2021).

Dennis Kelly, ki je za svoja dramska besedila prejel številne nagrade, nemška revija Theater heute pa ga je leta 2009 razglasila za najboljšega tujega dramatika leta, je tudi uspešen televizijski scenarist: Za BBC 3 je skupaj z že omenjeno Sharon Horgan napisal scenarij za humoristično televizijsko nanizanko Pulling (2006, 2008), za Channel 4 scenarij za nanizanko Utopia (2013–2014), za HBO nanizanko Tretji dan (2020) ter scenarija za film Črno morje (2014) in filmsko priredbo muzikala Matilda (2022). Za radijsko igro The Colony je leta 2004 prejel nagrado za najboljšo evropsko radijsko igro.

Kellyjevo zgodnejše dramsko pisanje, h kateremu lahko prištejemo tudi njegove Sirote, krstno uprizorjene v gledališču Traverse Theatre v Edinburgu, izhaja iz vala nove angleške dramatike, ki je vzniknila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, obenem pa se od nje tudi oddaljuje. Avtorji t. i. gledališča u fris oziroma inyer-face, ki so pred iztekom tisočletja s svojimi besedili utelešali nov duh v britanskem gledališču, so na oder prinesli grob, vulgaren jezik, občutljive in tabuizirane teme, spolnost in fizično nasilne prizore. Njihov namen ni bilo le izzivanje občinstva – četudi so bile gledališke dvorane polne prav zaradi provokacij – temveč spodbujanje občinstva, da ponovno razmisli o družbi in svetu, v katerem živi; gledališča, ki je občinstvu zrlo »u fris«, gledalec ni mogel prezreti, z dogajanjem na odru se je bil prisiljen soočiti, konfrontirati.

Z besediščem svojih likov, v katerem ne manjka psovk in vulgarizmov, se Kelly približuje svojim predhodnikom, vendar pa z jezikom ne želi izzvati, osupniti občinstva, jezik pri Kellyju ostaja sredstvo, s katerim poudari odrski realizem.

Podobno je v njegovih igrah tako s spolnostjo kot z nasiljem; s posilstvom (After the End), pedofilijo (Osama the Hero) ali skrajnimi oblikami nasilja, ki kulminirajo v umoru, križanju ali pohabi; občinstva ne želi osupniti, presenetiti, prikazati želi le temne plati človekove duševnosti, s tem pa učinek šoka preusmeri na prevpraševanje o moralnih in družbenih vrednotah. Povedano preprosteje: jezik in teme pri Kellyju postanejo sredstvo, ne cilj.

Predzgodbo Liama in Helen, brata in sestre iz drame Sirote, bi lahko iskali v Kellyjevi enodejanki Debris, o bratu in sestri, ki poskušata osmisliti svoje disfunkcionalno otroštvo in si zato izmišljata zgodbe o svoji preteklosti (pri čemer spominjata na dvojčka iz Ridleyjevega Disneyja Razparača), vendar pa Kelly v enem od intervjujev navaja, da je bila izhodišče, impulz za pisanje Sirot miselna podoba: »V mislih sem videl fanta, oblitega s krvjo, in par pri večerji, treba je bilo le še ugotoviti, kdo so vsi ti ljudje. Ko začnem pisati, ne vem namreč, o čem bom pisal – vem le, o kateri temi želim pisati.« Uvodni »prizor« je pozneje v drami razvil v nenavadno zgodbo o okrvavljenem fantu, ki jo pripoveduje morebitni storilec napada. Kritiki so v igri, ki tematizira nasilje, odtujenost belega delavskega razreda, priseljevanje tujcev in vprašanje splava, našli tudi odmev na mučenje in zlorabljanje iraških zapornikov v zloglasnem bagdadskem zaporu Abu Graib med ameriško okupacijo Iraka.

Kelly pri pisanju ve, kaj so njegove prednosti: piše, da bi pritegnil občinstvo, in upa, da se bo to na njegovo pisanje tudi odzvalo. »Želim, da so moje igre polne napetosti; ali je to občinstvu všeč ali ne, je njegova odločitev, nikoli pa ljudi nočem dolgočasiti.« S to mislijo se želi Kelly izogniti prevladujoči tendenci posameznih avtorjev, ki, kot sam pravi, v »drami pozabijo na dramo«. »Dramatiki se bojijo melodrame, povlečejo se nazaj, vi pa dobite besedila, ki so študije dramskih likov ali zgolj poročila o družbi, ki nočejo biti dramatična. To me frustrira.«

Z dramo Sirote je, tako kot z drugimi dramskimi besedili, Kelly dokazal nasprotno. Kompleksno, zahtevno in temačno besedilo za tri igralce, ki do zadnjega ustvarja napetost, gledalca pa pušča v dvomih in negotovosti, je ob krstni uprizoritvi na Edinburškem festivalu Fringe avgusta 2009 prejelo prvo festivalsko nagrado in nagrado Herald Angel Award. Do danes so dramo uprizorili v številnih evropskih državah ter v Avstraliji, na Japonskem, Kanadi in Združenih državah Amerike.