Predstava je nastala v okviru magistrskega študija gledališke režije Mateje Kokol na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) pod mentorstvom Tomija Janežiča. Mlada režiserka je, kot je povedala, v procesu odkrivala, kdo sploh Medeja je, pozneje pa se je morala vprašati, na kakšen način jo predstaviti na odru. Uprizoritev tako predstavlja Medejo kot otroka, kot čarovnico in kot Jožico. V ospredju je osamljen otrok z burno domišljijo, ki spregovori o grozljivi zgodbi.

Jožica Avbelj je takoj sprejela povabilo k projektu, le lik Medeje, ki pomori svoje otroke, ji ni bil blizu. Zato se je odpravila k poznavalki antike Svetlani Slapšak, ki ji je povedala, da obstaja veliko teorij, ki zanikajo njeno dejanje, med drugim jih je uporabila že nemška pisateljica Christa Wolf, ki je v svojem romanu pisala o tem, da so Medeji detomor naložili drugi. Pozneje, ko je Kokol prišla na idejo, da bi Medejin lik predstavili prek otroka, se je tudi Avbljevi, kot je dejala, zgodba zložila skupaj.

Delo je bilo po igralkinih besedah izčrpavajoče, saj je bila vsaka vaja, kot bi na novo pripovedovali zgodbo, obenem pa so ji mladi ustvarjalci tudi veliko dali.

Scenografinja predstave Karin Rožman je povedala, da prostor ni geografsko določen, saj so meje prostora obenem Medejine meje. Dramaturginja predstave je bila Marina Radić. Za kostume je poskrbela Iris Kovačič. Avbeljeva s prvim predlogom obleke ni bila zadovoljna, v drugi kostum pa se je zaljubila, je povedala Kovačičeva. Za koreografijo in zvok sta bila zadolžena Ivan Mijačević in Aleš Zorec. Avbljeva namreč v predstavi med drugim igra violino.

Mit o Medeji, ki se svojemu nezvestemu možu maščuje z najbolj nedoumljivim zločinom, umorom otrok, je v zgodovini doživel številne interpretacije. Prvo latinsko tragedijo o Medeji je napisal arhaični epik in dramatik Enij.