Osrednja tema Renskega zlata so moč in pohlep, ljubezen in nasilje, hkrati z morskimi deklicami, škrati, velikani in bogovi pa deluje kot pravljica ter po poročanju dpa pušča možnost številnih interpretacij.
Da bi jo praizvedli v Münchnu, se je zavzemal njegov mecen, bavarski kralj Ludvik II., Wagner (1813-1883) pa se je od tega oddaljil, saj je želel cikel štirih oper, ki ga je ustvarjal 26 let, izvesti v celoti v lastni postavitvi. Dirigenta Hansa Richterja je pregovoril k odstopu, Ludvik II. pa je namesto njega angažiral Franza Wüllnerja.
Z Renskim zlatom je skladatelj opustil konvencionalno obliko opere, ki je bila dotlej sestavljena iz arij, ansamblov in zborov. Namesto tega je zagovarjal, kar je že leta 1851 zapisal v svojem eseju Opera in drama, da naj glasba čustveno interpretira besedilo ter občutja in razpoloženja, ki izhajajo iz dela, izraža z uporabo ponavljajočih se lajtmotivov, ki predstavljajo ljudi, predmete in situacije. Z Renskim zlatom je prvič prikazal ta način komponiranja.
V celoti je Nibelungov prstan, v katerem so še glasbene drame Valkira, Siegfried in Somrak bogov, premierno predstavil leta 1876 v Bayreuthu na prvem festivalu svoje glasbe. Rensko zlato je zasnoval kot predvečer oziroma prolog v cikel, v katerem je z uporabo nordijske mitologije, pravljičnega sveta in sage o Nibelungih postavil zrcalo času in evropski civilizaciji.
Slovensko občinstvo je prva dva dela cikla lahko videlo leta 2013 na Ljubljana festivalu kot poklon 200-letnici Wagnerjevega rojstva, leta 2017 pa so Rensko zlato postavili v Mariboru.