V novi knjigi obravnava teoretske vidike »prevoda« oziroma transgresije iz književnosti v gledališče in druge umetnosti, se poglablja v novejšo gledališko produkcijo v Sloveniji ter objavi izbor svojih lastnih dramskih besedil: libreto za komorno opero, dramolet kot uvod v glasbeno dramo, kratke komedije za gledališče senc in prevod Aristofanove komedije iz stare grščine.

Kot v spremni besedi h knjigi zapiše gledališki režiser Ivica Buljan, je navzočnost Svetlane Slapšak na današnjem južnoslovanskem kulturnem prizorišču dragocena in brez primere. Knjige ji objavljajo v vseh državah nekdanje Jugoslavije; je vzor izbranim umetnikom, novinarjem, političnim aktivistom in širšemu bralnemu občinstvu, ki ga zanimajo vezi med kulturo in demokracijo.

Mali spisi o gledališču, zbrani v tej knjigi, so razdeljeni v tri poglavja, ki obravnavajo teme iz antike in sodobnih performativnih praks ter analizirajo izbrane predloge, koncepte in uprizoritve s slovenskih in tujih gledaliških odrov. Knjiga je urejena tako, da se vsa tri poglavja na izviren način zaključujejo z avtoričinimi dramskimi besedili.

Avtorica se v knjigi osredotoči na povezave med gledališčem in drugimi umetniškimi mediji, vseskozi pa se posveča tudi njegovi vpetosti v širšo družbo. Sprašuje se o skupnih točkah med gledališčem in demokracijo, tako antično kot sodobno, o trenutkih, ko gledališče gledalca prestavi v politiko ter ga spodbuja k družbenemu opredeljevanju in dejanju.

»Knjiga v veliki meri priča o mojem doživljanju postdramskega,« zapiše Svetlana Slapšak v uvodu, »o mojem trajnem prepričanju, da antična drama jasno govori sodobnemu človeku o sodobnem človeku, in o moji vse bolj očitni usmeritvi v gledališče, ki se oglaša v socialno-politični realnosti sveta z neskritim namenom, da ga spreminja.«