Ptičeslovje nova premiera na Mali sceni MGL

Prvo slovensko uprizoritev v prevodu Mihe Javornika je režiral Zvone Šedlbauer, dramaturginja je bila Alenka Klabus Vesel, njena asistentka pa Lejla Švabić. Za likovno podobo predstave so poskrbeli scenografka Špela Puc, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov in oblikovalec svetlobe Branko Šulc. Lektorica je bila Maja Cerar, glasbo pa je zložil Igor Leonardi. Igrajo Jaka Lah, Tanja Dimitrievska in Jožef Ropoša.

Kratka vsebina in ozadje
V nenavadni, na trenutke celo strašljivi komediji sodobnega ruskega avtorja spremljamo Savo (Jaka Lah), vase zaverovanega petelina srednjih let, ki si že dalj časa vneto prizadeva zapeljati čudaško umetnico, lepo Tatjano (Tanja Dimitrievska). V zasledovanju tega cilja se vedno bolj zapleta v čudne igre, ki se jih z njim igrata Tatjana in njen zagonetni brat, strastni ptičeslovec Ljonja (Jožef Ropoša). Na večer, ko naj bi primerno podkrepljeni z alkoholom skupaj proslavili Ljonjev rojstni dan in ko si Sava na trenutke celo že obeta, da bo navsezadnje le uslišan, se stvari zasučejo v povsem nepričakovano smer in Sava spozna, da se je znašel v pasti … Ta večpomenska, halucinatorna igra iz človeškega in ptičjega sveta je tudi načrtno boleče potovanje po zastrtih plasteh človekove psihe. Je neke vrste raziskovanje potlačenih misli in hotenj, prepoznavanje zavor in predsodkov ter iskanje smisla. Srhljivo napeto dogajanje, v katerem se mešajo resničnost in fantazija, lahkotna šaljivost in pomenljiva namigovanja, se stopnjuje do presenetljivega razpleta.

Stroganov je prepričan, da je človek večplastno bitje s potlačenim delom, po katerem se ne vprašuje. Ampak prav to človekovo nezavedno je potrebno močnega pretresa, vprašanj in spoznanj. To (spo)znanje nas pripelje do nečesa, kar Stroganov imenuje četrta dimenzija, ki pa je enakovredna Gurdžijevi četrti poti. Ta četrta pot človeka pripelje k prebujenju, torej samemu sebi. Povprečen človek deluje kot avtomat, ki niti ne pozna narave svojega mehanizma. Da pa bi človek spoznal svoje bistvo, se prebudil iz inertnega delovanja, mora izstopiti iz budnega spanca – to pa se lahko zgodi le s pomočjo velikega šoka ali kakšne grozne situacije, kar pa učinkuje katarzično.

Prav prebuditev, spoznanje, t. i. četrto pot pa iščejo tudi trije junaki Stroganovega Ptičeslovja, predvsem »zapeljivec« Sava. K iskanju prave poti, k zastavljanju vprašanj Kje sem?, Kdo sem?, pa ga pravzaprav pripeljeta Tatjana in Ljonja. Igra z nastavki komičnega in srhljivega nas kot rečeno popelje v izoliran svet sestre in brata Tatjane in Ljonje, ki gostita nekakšnega fičfiriča, samooklicanega zapeljivca Savo. K njima v goste zahaja iz sicer ne povsem jasnih razlogov, vsekakor pa bi rad zapeljal Tatjano. Že na prvi pogled nam je jasno, da smo se znašli v grotesknem okolju nagačenih ptic (Ljonjevo delo) in neokusnih amaterskih platen mesenih barv, ki jih slika Tatjana in za katera se kasneje izkaže, da so izživljanje njenih spolnih frustracij. Vse skupaj deluje, kot bi se trojica s pomočjo psihodrame in mističnih prepričanj lotila zdravljenja psiholoških motenj, razkrite frustracije pa izdatno zalivala še z alkoholom.

O avtorju
Aleksander Stroganov se je rodil leta 1961 v Barnaulu, središču Altajskega okraja, tam študiral medicino ter kot psihiater in profesor na altajski medicinski fakulteti zasnoval terapijo za nevrotične bolezni na temeljih Stanislavskega, Brechta in Mihaila Čehova. Skoraj 50 njegovih dram temelji tudi na strokovnih raziskavah, liki pa so produkt njegovih poklicnih izkušenj. Človeške stiske, tanka linija med norostjo in normalnostjo (če je o normalnosti sploh mogoče govoriti, saj je ta precej nedoločljivega značaja), otopelost, medčloveški odnosi, frustracije, travme in iskanje smisla so stanja in vprašanja, iz katerih črpa Stroganov. Pri tem pa se ne opira le na lastno kritično razmišljanje, temveč tudi na filozofijo grško-armenskega mističnega misleca Georgija Ivanoviča Gurdžijeva.

Stroganov je predstavnik ruske postsovjetske dramatike, ki je svoj razcvet doživela na prelomu stoletja, vendar je kot psihiater in psihoterapevt razvil poseben slog pisanja. Če je Čehov na široko odprl vrata psihologiji v gledališču, je Stroganov med tistimi, ki prinašajo gledališče v psihologijo. Svoje poklicno znanje nadgrajuje s principi psihodrame in dramske terapije ter ga še dodatno bogati s filozofskimi razmišljanji že omenjenega Georgija Gurdžijeva. Vse to uspešno združuje tudi v svojih igrah.