Idejo za predstavo je Pernarčičeva, kot je povedala na novinarski konferenci, dobila, ko je vadila s plesalcema Bertoncljem in Podlogarjevo za nastop plesalke tanga v nekem TV filmu. Vloge v filmu sicer ni odigrala, ker je morala na operacijo, ostala pa je zamisel o projektu s tangom, ki je sedaj ugledal luč sveta.
K sodelovanju je Pernarčičeva kot igralca in soplesalca povabila Murenca, s katerim je že sodelovala v Špas teatru. Murenc je povabilo sprejel kot izziv, saj je po njegovih besedah značilnost igralcev, "da radi mučijo sami sebe in si postavljajo različne ovire". Na plesni tečaj sta s Pernarčičevo začela hoditi že lansko pomlad, na predstavo se torej pripravljata že dobro leto, kar sicer ni običajno obdobje priprave za gledališko igro, je pojasnil.
Po mnenju Bertonclja se tango danes vedno bolj povezuje z gledališčem. Podlogarjeva pa je dodala, da predstava Čas za tango temelji na konceptu, da se ples in igra podpirata oziroma, da tango gibalno podpira igro.
Ekart si je štel v čast, da ga je igralska kolegica povabila k režiranju svojega besedila, saj to po njegovem mnenju kaže na veliko zaupanje. Tudi sicer ocenjuje, da je za gledališče dobro, če se igralci preizkušajo tudi v pisanju ali režiji, kar je, kot je pojasnil, ponekod po svetu povsem običajna praksa. Kot je še dejal, je pri delu tesno sodeloval s koreografoma.
Bertoncelj je dodal, da sta v začetku s Podlogarjevo potrebovala emocijo, na kateri sta gradila koreografijo. Ključna naloga je po njegovih besedah bila ustvariti preplet plesa, gledališča in glasbe, "ne da bi gib ostal tujek".
Zgodba romantične komedije se vrti okrog dveh ljudi, ki si v začetku nista simpatična, vendar sta zaradi zunanjih okoliščin primorana skupaj plesati tango. Prek učenja plesa se začneta spoznavati in zbliževati. Po nekem času se zaljubita, vendar na ljubezenski poti naletita na številne ovire.
Predstava, ki jo gosti Variete, je nastala v produkciji Pernarčič & Pernarčič ter v koprodukciji z Gledališčem EU in zavodom Familija.
Povezave: