Predstavo Splendid ste že režirali. Zakaj vas je isti tekst pritegnil drugič?

Da, predstavo sem že režirala pred nekaj več kot desetimi leti. Takrat sem delala z ljudmi z ulice. Iskala sem ljudi, ki so nosili v sebi dokumentarnost, ljudi, ki so se pojavili na odru kot dokument neke stvarnosti. To je bil izrazito laboratorijski pristop k delu. Tega je že dolgo in moram reči, da sem na nek način tudi pozabila na ta tekst. Sedaj pa me je Ivica Buljan, moj dolgoletni sodelavec, povabil, naj ta tekst režiram v Mini teatru. Ko sem razmišljala o tej ideji, sem vedela, da se moram vrniti k temu tekstu, saj se stvari v življenju vedno ponavljajo, vračajo, a prinašajo vedno večja spoznanja. Tudi tokrat je to besedilo v meni odprlo neke čisto nove svetove in prebudilo mojo notranjo kreativnost. 

Za svojo predstavo Hotel Splendid ste izbrali devet mladih igralcev. Julija je potekala avdicija, na katero se je prijavilo kar nekaj mladih igralcev. Kaj ste pravzaprav iskali?

To je bila povsem klasična avdicija z nekaj improvizacijami, na kateri sem pravzaprav želela spoznati igralce in jih soočiti s samim sabo. Zelo pomembno pri igralcih se mi zdi, da so popolnoma in brezpogojno predani igri, vešči igralske obrti, da ljubijo gledališče.

Ker je to vaša prva režija v Sloveniji, me zanima, na kakšen način ste se soočili z našim jezikom? Ekipa mladih gangsterjev govori rahlo poetičen jezik, kje ste naleteli na največje ovire?

Pravzaprav sem poetičnosti poiskala osnovno raven, in sicer pri poeziji je najpomembneje, da izrazimo določeno misel. Želela sem, da ta poezija na odru zaživi. To je bil tudi največji problem, s katerim smo se srečevali. Želela sem namreč, da igralci vladajo tekstu, da prihaja iz njih samih, ne pa da tekst bdi nad igralcem, ki ga govori. Najti način, kako igralce vreči v svet poetičnosti, da bo ta zvenel prirojeno, ne pa naučeno. Prvič sem delala v slovenskem jeziku, ki mi je med delom postal prirojen jezik, in ravno to sem hotela, da se zgodi z igralci – da govorijo misli, podtekst.

Po poklicu ste igralka. Zanima me, kako sami razumete prestop od igralke k režiserki?

Sem tudi producentka. Prav tako sem delala tudi kot umetniški vodja v Sceni Gorica, kjer sem se z gledališčem ukvarjala v celoti, od organizacije, tehničnih stvari do same produkcije. Jaz  sem igralka, režiserka in v sebi tudi avtorica. Zaljubljena sem v umetnost nasploh, tako v slikarstvo, glasbo, ples kot tudi v gledališče … Najpomembnejši se mi zdi sam proces dela in ustvarjanja in ni važno, če na koncu nastopim na odru ali ob odru, pomembno je le, da pri delu uživam, in ugotovila sem, da me v življenju zanima izvajati neki umetniški proces, tisti, ki ga najbolj ljubim, pa je v gledališču.

Ta predstava naj bi bila namenjena predvsem mladim. Na kakšen način in v kolikšni meri je dandanes mogoče v gledališče pritegniti mlade? Kaj lahko gledališče ponudi takega, kar TV, internet ne moreta?

Ne vem, če je namenjena izključno mladim. Bila bi zelo vesela, če bi mladi videli to predstavo, vendar menim, da je namenjena celotnemu občinstvu. Mislim, da gledališče ne bo umrlo, dokler bo človek živ, dokler bo človek mislil. Zato gledališča ni potrebno približevati nekemu komercialnemu okusu, neki modi. Gledališče je treba negovati, spoštovati in čuvati, ker je to neka posebna lepota. V življenju moraš skozi določen edukativni proces, da lahko gledališče razumeš. Mlada publika v gledališču je zelo pomembna, saj menim, da so mladi neko najčistejše gonilo v družbi in ravno zato so najzahtevnejši, najbolj nepodkupljivi, če lahko tako rečem. Mladi ljudje nikakor niso neumni in lahko vsrkajo vse, celo več kot odrasli ljudje, zato jih je tudi težko zadržati. V gledališču morajo najti nek nov izziv, duhovni in miselni, nek novi svet, ki je mnogo zanimivejši od življenja, ki ga živijo. Pravzaprav je vloga gledališča, ne glede na starost občinstva, enaka. Če bo gledališče razburljivejše in vznemirljivejše, bo publika vsekakor prišla v gledališče. In na svojih predstavah želim videti pametno publiko, ki je željna novih spoznanj.

Sami vodite svoje zasebno gledališče Hotel Bulić, izbrani ste bili tudi za umetniško vodjo dramskega programa na Splitskem ljetu. Kaj lahko po vašem mnenju prinese sodelovanje dveh držav in kje vidite bistveno razliko med našim in vašim gledališčem?

Mislim, da je Slovenija zelo dober prostor in umetniki bivše Juge radi delajo tukaj. V Sloveniji je politika do kulture bolj vzpodbudna, seveda pa na sam razvoj gledališča vplivajo tudi politične in družbene spremembe. Slovenija je že vstopila v Evropo, zato je tukaj kulturni prostor dosti bolj razgiban in izobražen. Mala država, ampak tako svobodna, široka, liberalna, zato je mehka za umetnost. Mislim, da se moramo države odpreti ena drugi, vzpostaviti neko sodelovanje, ker to vsekakor prinaša nova spoznanja in znanja, kar hrvaško gledališče nujno potrebuje.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Pripravljam nov avtorski projekt, zopet neko raziskovalno laboratorijsko delo s svojim dolgoletnim sodelavcem Tomislavom Ćurkovićem, izbiram predstave za Splitsko ljeto in upam, da bom prihodnje leto delala kot igralka z zanimivimi režiserji in kot režiserka z intrigantnimi igralci in da bom sama producentka velikih projektov. Vsekakor si želim biti obkrožena z umetniki in ponovno bi rada ustvarila neko mesto kreacije, se pravi vodila neko gledališče.