Bi lahko strast do nogometa, ki jo igrate na odru, primerjali s strastjo, ki jo ustvarjalci čutijo do gledališča?

ANDREJ: Ja, seveda bi lahko. Jaz sicer ne igram stav, skušam pa si predstavljati, na kakšen način ljudje s tem živijo in kaj čutijo do stav. Delo v gledališču, ne glede na to, da sem tukaj redno zaposlen, je zame še vedno hobi. Popolnoma sem vdan tej službi in tako uživam v tem delu, da če si predstavljam, da ljudje isto čutijo do stav, s tem ni nič narobe.

JERNEJ: Ja, mislim, da lahko. Čeprav pri nas, v Sloveniji, ta obsesivna strast do nogometa ni tako izrazita kot v Srbiji, od koder prihaja avtor teksta. Ampak strast pa absolutno mora biti, tako pri nogometu, športu kot pri igri, v gledališču.

TOMISLAV: Ja, definitivno. Meni je to celo zelo blizu, ker sem včasih veliko stavil. Z gledališčem pa se tako ali tako ukvarjam, tako da ja, je podobno. Oboje je zelo strastno.

Kaj še imata skupnega šport in umetnost – poleg strasti?

ANDREJ: Finančno prav nič. Mogoče lepoto: nekateri športi so prava paša za oči, na primer umetnostno drsanje in podobno ... In pa trud: pri vseh stvareh se je treba zelo potruditi, če hočeš biti dober. Nikoli ni dovolj samo talent. Treba je delati na vlogah, brati knjige ... Pri športu se je prav tako potrebno razvijati in trenirati ...

GAŠPER TIČ: Če gledam z vidika protagonistov, mislim, da ni velike razlike. Je pa res, da je v športu dosežek izmerljiv, v umetnosti pa temu ni tako. Torej pri športu se morajo vsi gledalci strinjati, da en gol pomeni točko več, v umetnosti pa lahko gledalec potem razmišlja in debatira, ali je bilo nekaj dobro ali slabo. Je pa oboje, umetnost in šport, namenjeno občinstvu, na obeh področjih je torej pomemben užitek igralcev. Ampak umetnost vseeno nosi neko globlje, pomembnejše sporočilo.

Kaj pa gledalec športa in gledalec v gledališču? Kaj bi lahko imela skupnega?

JERNEJ: Uf ... stole? Mislim, da užitek, v večini. In strast, do gledališča, do športa. Gledalci ne bi hodili na tekme ali predstave, če jih ne bi vodil isti razlog. Razen politiki ... ti so svojevrstno občinstvo.

TOMISLAV: Najbrž so to neki občutki ... recimo temu katarza. Če za nekoga navijaš, boš vesel, če bodo zmagali tvoji, tudi za predstavo mislim, da je fajn, da vsebuje nek katarzičen moment.

Spremljate / ste morda kdaj trenirali nogomet?

ANDREJ: Ne, nogometa nisem nikoli treniral, sem pa treniral plavanje. Zaradi kroničnega vnetja sinusov sem prenehal. Potem sem se začel ukvarjati z dramsko igro, kar me je pripeljalo v profesionalno gledališče.

TOMISLAV: Ko sem bil čisto majhen ... ampak sem videl, da sem neroden, pa sem raje nehal.

***

JERNEJ ČAMPELJ

Kako so potekale priprave? Se kot ekipa dobro razumete?

Super. Vsi štirje se poznamo že od prej. Tako, da smo izhajali iz osebnega odnosa, kar se mi zdi, da je v predstavi tudi vidno.

Kako se znajdeš kot mlad igralec, ki ravnokar stopa iz varne akademije v  svet gledališča, nenehnega iskanja, borbe?

Zelo v redu. Ravnokar sem imel premiero v Mestnem gledališču ljubljanskem, Vitez Čudes, v Mini Teatru pa pripravljamo otroško predstavo Tristan in Izolda, premiera bo 23. marca.

***

TOMISLAV TOMIŠIČ

Si samozaposlen v kulturi, pripravljaš kak nov projekt?

Včeraj sem imel premiero v Kranju, Čehov, Tri sestre. Letos sem že imel štiri premiere, zelo naporno ...

***

ANDREJ MURENC

Kje ti najdeš veselje, ko se lotevaš študija komedije in ustvarjanja komične vloge?

Najbolje se počutim, če se zbere ekipa, ki je dobra, za katero veš, da se bo že od začetka super razumela. Znotraj projekta mora vladati timski duh, da je vsak posameznik pripravljen delati za skupno celoto, ne samo zase. Če so ekipa, režiser in tekst dobri, ne more slediti drugo kot odličen ali pa vsaj dober rezultat. Na vloge v komedijah in vseh drugih vrstah dram moraš poiskati stvari, ki so ti blizu, v katerih uživaš in te ženejo naprej. Režiser je tisti, ki te usmeri do vloge in skrbi, da ekipa sodeluje.

Ali študij predstave poteka drugače, če predstavo režira profesionalni igralec, torej nekdo, ki po formalni izobrazbi ni režiser?

Ne. Študij poteka popolnoma enako. Ta tekst je zelo naraven, realen, igralski tekst, ki ne zahteva blaznih režijskih konceptov. V tem primeru se mi zdi celo bolje, da ga je režiral igralec Gašper Tič, ker s tem, ko sedi v dvorani, razmišlja po »igralsko«, kako bi sam naredil vlogo, kaj bi ga pripeljalo do tega in kaj lahko ta vloga izrazi.

Tekst ste prevajali igralci sami ...

Ja, s tem sploh nismo imeli problema, ker vsi znamo srbsko in se zelo spoznamo na okolje, o katerem govori. Nekaterih stvari se ni dalo prevesti, zato smo jih priredili za našo publiko.

***

GAŠPER TIČ

Zakaj režija?

Kar se tiče mojih režij, so vse v službi igre in igralca in to počnem izključno v tej vlogi, samo da, ko režiram, vidim stvar iz druge strani, vidim »kako pripeljati igralca do vloge«.

Zakaj komedija?
Komedija mi je zelo blizu in jo smatram kot eno najtežjih in vrhunskih stvari. Komedijo je vredno gojiti. Se mi zdi, da je komedija žanr, ki jo dosti ljudi iz naše stroke kritizira, ker jo malo ljudi iz naše stroke obvlada.