OSEBE:
ANDREJ MURENC, igralec SLG Celje v zgodnjih tridesetih, črna barva las, rahlo poraščen po obrazu. Kadilec. Oblečen v svetle kavbojke in usnjeno jakno. Nosi sončna očala. − To jesen mu je bila podeljena Večerova nagrada za najboljšega igralca sezone 2012/2013, in sicer za vloge Podpredsednika v uprizoritvi Shocking Shopping, Lea v uprizoritvi Sleparja v krilu in Mattija v uprizoritvi Gospodar Puntila in njegov hlapec Matti.
BRINA KLAMPFER, izpraševalka sredi dvajsetih, štajerski naglas, primerjalka, star snemalnik, kadilka.
Andrej naroči espreso, Brina pa kavo z mlekom. Prižgeta cigareti in pogovor takoj nanese na vtise o prejetju Večerove nagrade. Andrej skuša prikriti zadovoljstvo s treznimi in razumskimi besedami, kot so: potrditev, dejstvo, da te je nekdo opazil, zagon za naprej ...
BK: S kakšnimi besedami bi opisal svojo preteklo sezono?
AM: Bila je naporna. Bilo je ogromno izzivov. A super je, ko igraš tudi po pet različnih vlog in se razumeš z ekipo. Takrat z veseljem prevoziš 75 km iz Ljubljane do Celja in narediš maksimalno, kar se v enem dnevu narediti da. Jaz nisem šel v gledališče z namenom, da bom našel eno »rolo«, ki jo bom »znal odigrati«, in srečen sem, saj mislim, da je za igralca to res največji užitek.
BK: SLG Celje je eno izmed redkih gledališč, ki mladim igralcem res omogoča velik spekter različnih vlog. To se mi zdi lepo.
AM: Ja, je ja. Tina Kosi to dela vrhunsko. Da te spusti, da nas spusti, da plavamo v nekih stvareh. In fajn je … vse je fajn delati. Kaj naj rečem? (smeh)
BK: Na kakšen način pa nastajajo vse te raznolike vloge, ki jih igraš?
AM: Jaz sem dokaj neumen igralec. Naučim se tekst in se izogibam pohištva. (smeh)
BK: Kar pomeni, da …
AM: Da se izogibam scene, pripomočkom na odru. Da se ne opiram na stole, mizo, scenografijo … sicer pa vloge nastajajo zelo različno. Včasih zelo razmišljam in se poglabljam v nekatere stvari, včasih se mi na poti na vajo nekaj utrne in potem na vaji to poskusim. Nisem tip igralca, ki bi studiozno sedel za tekst in se ga učil na pamet in razmišljal o njem. V meni se stvari dogajajo organsko in intuitivno.
BK: Celotna umetnost stremi k nagovarjanju ljudi in teži k razmisleku o svetu. Zanima me, kaj pa se dogaja v tebi, ki si v bistvu udeleženec v procesu nastajanja umetnosti?
AM: Mislim, da skoraj zmeraj, kadar gradiš vlogo, najdeš vzporednice v svojem življenju. Ampak ko prideš domov, je stvari potrebno pustiti ob strani. Spomnim se, da ko smo snemali film Skriti spomin Angele Vode, sem tam igral zasliševalca. In po treh dneh snemanja – snemali smo od šestih zjutraj do desetih zvečer, sem se sprehodil po Čopovi ulici s tako čudno energijo, da so se mi ljudje sredi največje gneče − bilo je namreč ob treh popoldne, umikali. Ko sem to opazil, sem se šele zavedal, da jaz vlogo in energijo nosim s sabo, in takoj sem sedel na kavo ter odmislil. Potem je bilo okej. Ampak takrat smo res tri dni snemali. Nekoč, se spomnim, smo v uniformah JLA šli na kavo v nek bar in smo dobili šest rund kav zastonj. Skoraj vsak obiskovalec nas je počastil z vzdihom: »Oh, glej JLA.«
BK: Glede na to, da je tudi tvoja življenjska sopotnica Vesna Pernarčič igralka, me zanima, če si doma kdaj pomagata z učenjem besedila, metanjem replik, analizo vlog ali čim podobnim?
AM: Ne.
BK: Vsak se zapre v svojo sobo?
AM: Nihče se besedila ne uči doma. Imava to srečo, da imava dober spomin in se na bralnih vajah naučiva glavnino besedila. Ne skačeva si v zelje, saj to ni pametno. Če bi ona meni povedala kakšen tekst, bi jaz gotovo imel pripombo in obratno. Običajno šele na premierah vidiva, kaj partner počne. Dostikrat se zgodi, da niti na premiere ne utegneva, tako da si takrat, ko si pogledava predstavo drugega, poveva, kaj je bilo komu všeč in kje lahko vlogo še izboljša. Ne zdi se mi dobro, da bi se vtikala drug drugemu v delo. Ker to prinaša spore. Gre namreč za zelo občutljivo temo, in če je tvoj partner na odru in dela z režiserjem in je to njegov projekt, potem je zadnje, kar si želiš, da ti nekdo od doma, ki sploh ne ve, kako se dogaja vse skupaj, soli pamet. To res ne bi bilo okej.
BK: Skupaj sta igrala v predstavi Čas za tango. To je bila vajina prva skupna predstava …
AM: In tudi usodna.
BK: Bi si želela še kdaj igrati skupaj? V kakšnem odnosu bi bila vajina lika?
AM: Ja seveda … zagotovo še kdaj bova … če me ne bo zapustila, seveda. (smeh)
BK: Obstaja bojazen? (smeh)
AM: Ne, ne.
BK: Za odlično vlogo v predstavi Sleparja v krilu si dobil naziv žlahtnega komedijanta 2013. V obrazložitvi je zapisano, da »v vlogi simpatičnega prevaranta, ki se preobleče v žensko, izkazuje veliko sposobnost hitre in prepričljive transformacije. Poigrava se s široko paleto občutij obeh likov, tako moškega kot ženskega …« Zanima me, ali obstaja kaj takšnega, kot je princip »ženske« oziroma »moške« igre?
AM: Ne.
BK: Prebrala sem, da igralci velikokrat opazujete ljudi, da vlogo bolje osvojite. Si morda za to vlogo posebej opazoval ženske? Morda kakšne ženske?
AM: Ja, definitivno opazujem ljudi za nekatere vloge, ampak za to jih pa nisem. Ker se mi je zdelo, da če bom posnemal katerokoli žensko, to enostavno ne bo imelo smisla. Midva z Vidom Klemencem sva zelo grda (smeh) in vsak gledalec, ki vidi na odru dve kosmati babnici, ve, da gre za pravljico, a ji kljub temu verjamejo. Mislim, da niti Vid niti jaz nisva želela posnemati ženske. To sta pač dva moška, ki se preoblečeta, in zdi se mi, da je ravno iz tega zavedanja nastajala ta vloga.
BK: Za Večerov intervju si dejal, da si si s to vlogo lahko dal duška nad ženskami. Si še posebej karikiral kakšno »žensko« lastnost?
AM: Nisem želel posebej poudarjati zdaj tega, zdaj onega. Se mi zdi, da je že samo besedilo napisano tako, da sta ti dve ženski pač malo afnasti. In seveda je besedilo tisto, ki te usmeri najbolj.
BK: Vidi se, da celotna ekipa uživa v tej predstavi. Odlično, super, čestitke!
AM: Ja, to je pa kar res. Ta predstava ne mine, ne da bi se igralci za odrom režali. Zelo dobro se razumemo, in to se mi zdi najpomembnejše.
BK: Lahko bi rekli, da nasproti Sleparjema v krilu stoji predstava Matjaža Zupančiča Shocking Shopping, v kateri igraš podpredsednika. Nasilje, denar, moč in boj za oblast so teme, ki gradijo to dramo. Pa tudi sicer je Zupančičev rokopis znan po svoji aktualnosti.
AM: Aktualizacija oziroma aktualna dela se mi zdijo zelo pomembna za gledališče. Mislim, da je nujno, da se v vsaki drami poišče paralele z današnjim časom, delati kar nekaj in na novo odkrivati toplo vodo se pač ne da. Mislim, da se mora gledalec v temi, ki je uprizorjena, poiskati oziroma najti delček sebe. Kot na primer predstava 25.671 Prešernovega gledališča Kranj, ki je na FBS prejela kar nekaj nagrad. To se mi zdi dobro, predstava je bila odlična in ljudje so bili zadovoljni.
BK: Denar je sveta vladar.
AM: (smeh) Kaj naj pokomentiram? (smeh) Jaz ga nimam.
BK: Si predstavljaš kakšen drugačen svet, kjer denar ne bi bil sveta vladar?
AM: Ja, seveda. Obstaja ogromno teorij, ki pravijo, da je na svetu dovolj živeža, da bi preživeli vsi. Tako da če ne bi bilo tistih 15 pohlepnežev, ki vladajo svetu, bi bilo vsega dovolj. Ampak sicer pa jaz zase nočem veliko. Rad bi še naprej pošteno delal, in če pošteno delam, bi pa rad, da si na koncu leta lahko »privoščim« počitnice, ne da bi na njih razmišljal in vsak dan sproti štel denar. Mislim, da tako razmišlja večina ljudi. Jaz nikoli nisem bil pohlepen in ne bom, razen če se mi premakne kakšen kolešček.
BK: Pa kot redno zaposlen igralec čutiš to krizo?
AM: Seveda jo. Saj nam neprestano manjšajo plače …
BK: Ampak domnevam, da si že ob odločitvi za študij dramske igre vedel, da ta poklic ni povezan z bogastvom …
AM: Seveda.
BK: Začel pa si v Šentjakobskem gledališču.
AM: Ja, celo srednjo šolo sem igral tam.
BK: Povej mi najlepši/najljubši spomin iz tega obdobja.
AM: Spomnim se, da ko sem prišel v Šentjakobsko gledališče, so me starejši igralci sprejeli odprtih rok in mi na zelo konstruktiven način pomagali pri gradnji mojih vlog. Od njih sem se naučil zelo veliko in še danes se pri ravnanju z mlajšimi kolegi zgledujem po njih. Ravno danes grem na pogreb igralca Draga Razborška.
BK: Po srednji šoli pa takoj na sprejemne izpite na Akademijo.
AM: Ja.
BK: Se ti je na sprejemnih izpitih pripetilo kaj nenavadnega, se morda česa spomniš?
AM: Vse skupaj je potekalo tako: Dolgo in dobro sem se pripravljal, a edina stvar, ki se je spomnim, je, da sem moral peti. Najprej sem zapel nekaj od Iztoka Mlakarja, potem mi pa Prinčič − pardon, profesor Prinčič − reče, naj zapojem še eno slovensko narodno. In jaz se v tistem trenutku nisem mogel spomniti niti ene. Takrat se oglasi Rifle in pravi, naj zapojem Barčica po morju plava. No in začnem. In zapojem Barčica po morju plava z melodijo Na planincah. Seveda se vsi smejijo. Jaz ne razumem nič. Pravi Rifle: »Ti, narobno melodijo poješ, to je melodija Na planincah.« − »Aja?« in poskusim ponovno; in spet isto. (smeh) Kot idiot.
BK: (smeh) Ampak očitno nisi izpadel kot idiot.
AM: Ja, pri Prinčiču sem baje dobil totalni minus.
BK: Potem so prišla leta Akademije. Velikokrat slišim, da igralci in igralke na Akademiji v drugem letniku doživite krizo, ki sliši na ime dvom. Da se pojavi dvom o početju, o poklicu. Da vas porušijo in ponovno postavijo. Je kaj resnice v tem? Bi lahko pri sebi govoril o takih občutkih?
AM: Mislim, da je to res.
BK: Kaj se zgodi?
AM: Postati igralec je želja, ki jo imaš že prej. Jaz srednje šole ne bi naredil, če ne bi imel želje iti na Akademijo. Verjetno bi … ne vem, kaj bi, krampal. (smeh) No in potem si sprejet na Akademijo in se ti ego »nabije«. In je to. Seveda je potem odvisno od profesorjev, na kakšen način pristopijo, ampak mislim, da je potrebno ta ego »zrušiti«, da lahko začneš sploh nekaj graditi. Ne na način, da uničiš človeka, pa vendar. Punce običajno jokajo, fantje butamo z glavo ob steno. Ampak potem, ko končamo Akademijo, vidimo, da so imeli prav, da pravzaprav nič ne znamo.
Ali se je pri tebi pojavil tudi dvom do te mere, da si podvomil o svojem poklicu?
AM: Ja, se je. Ravno v času Akademije.
BK: In kako si ti sam premagal ta dvom?
AM: Ne vem.
BK: Se je pojavil še kdaj kasneje?
AM: Ne. Od takrat naprej ne.
BK: Kaj pa je danes zate dober igralec?
AM: Ne vem. Sploh ne morem govoriti o tem, ker je to res individualna izkušnja. Nekdo je nekomu všeč, nekdo drug, ki pa je všeč meni, pa nekomu drugemu ni. To je tako kot abstraktna slika – nekomu je všeč, nekomu ni. Absolutno pa ne mislim nikogar izpostavljati, ker je to moje mnenje. Seveda pa obstajajo dobri igralci.
BK: Začel si v gledališču, igral si tudi v filmih, delal si tudi nekaj sinhronizacij za otroške risanke.
AM: Da začnem pri sinhro – to je ena sama zabava. To je okoli tri ure zabave/dela na dan, ker več ne zdržiš, saj si sam v studiu. Vsak lik namreč snema zase, prej ni nobene vaje in glasovi se usklajujejo naknadno.
Film je nekaj, kar narediš, in potem je konec. Ni več popravljanja. Niti ne ponavljanja. In potem se samo še gledaš. Gledališče je pa nekaj, kar živiš in potem izboljšuješ. Ravno zdaj na predstavi Zbrana dela Williama Shakespeara (okrajšano) se mi dogaja, da ko govorim njegove verze, vsakič v njih začutim in razberem kaj novega.
BK: Morda še za konec; kakšno bi bilo tvoje sporočilo vesoljnemu svetu?
AM: Hmm, koliko je že bila številka pri Štoparskem vodniku po galaksiji? … 42? Pa naj bo 42. (smeh)
BK: Hvala za prijeten pogovor.
Mestni vrvež posrka vsakega na svojo stran.