Svoboda je prva predstava po izbiri novega umetniškega vodje Gleja Marka Bratuša. Kot je dejal, je v svoj program vključil tudi predstave režiserjev, ki ne sodijo več v kategorijo mladih. Tem se danes posveča precej pozornosti, medtem ko se na malo starejše "severne medvede", kot je dejal, pozablja. Pričujoča predstava po njegovih besedah predstavlja Cankarja na kar se da premišljen način.

Golob je povedal, da je predstava na vseh ravneh nastala v soavtorstvu z Jordanom, pomagali pa so jima tudi drugi kolegi. Besedilo za predstavo se opira na Cankarjev kritičen esejistični spis, ki ga je spisal po cenzuriranih in prepovedanih Hlapcih. Bela krizantema je nastala v času, ko mu je Mohorjeva družba zaradi pritiskov in negativnih kritik tako klerikalnega tabora kot liberalnih kritikov nehala izdajati dela in ga s tem pahnila v eksistencialno stisko. Cankar je bil prvi slovenski pisatelj, ki se je preživljal zgolj s pisanjem.

Bela krizantema je rezime Cankarjevega dela, njegovega položaja umetnika in odnosa do umetnosti. Sestavljena je iz 16 fragmentov, ki zajemajo monologe, dialoge, ponekod pa prehajajo v čisto prozo. Golob je delo vzel kot sodobni dramski tekst, ki se zaradi hermetične zaprtosti zdi skoraj neuprizorljiv, a odpira gledališki prostor, je poudaril režiser. Predstava kljub intimnosti in osebnosti ostaja zvesta Cankarju, njegovi ideji, misli in vizionarstvu, je dodal.

Po Jordanovih besedah Glej dopušča svobodo za uprizoritev teksta, ki ni konvencionalen oziroma "priden, všečen gledališki izdelek". Predstava teče po dveh tirih. Prvi predstavlja Cankarja in njegov čas, drugi pa išče vzporednice z današnjimi razmerami. Bela krizantema med drugim odpira vprašanja kanonizacije umetniških del oziroma odkriva mehanizme, "kako neko delo postane nekaj in drugo nič", je pojasnil soavtor predstave. Omenil je še, da beseda krizantema v sebi nosi dve besedi - krizo in temo.