Ob njegovi smrti so na spletni strani Drame in v digitalni žalni knjigi na remembr.com/dusan.jovanovic objavljeni spominski zapisi članov gledališča, zapise so prispevali tudi drugi ustvarjalci v kulturi in vsi, ki jim je bil Jovanović blizu.

Po besedah igralke Nine Valič je bil Jovanović "oranžni veter, hlastač, impulzivni voznik, glasni orjak, gromoglasni smejalec, zadihani dramatik, nesmrtni mojster jezika, nezadržni slovanski monstrum, nenasitni deček širokega koraka, glasni čudak, težak kot nastanek sveta, velik kot sonce pred eksplozijo, nežen kot njegova skrivnostna sla po raziskovanju človeške nature".

Igralka Saša Pavček je med drugim zapisala: "Dušan se smeje in vzame sinje pero/in piše, piše, piše.../ Postavlja med nas še vedno klicaje, vprašanja/suspenz, strast, srce."

Igralec Bojan Emeršič pa je zapisal: "Bil si bog in hudič moje šibkosti. Ti zdaj že veš, da Godota ne bo, mi še upamo."

Jovanović je napisal obsežen opus dramskih del, ki se razteza prek družbeno-angažiranih do intimno-izpovednih tem. Bil je avtor številnih avantgardnih, grotesknih, angažiranih dram, v katerih raziskuje eksistencialno in družbenozgodovinsko problematiko modernega porevolucionarnega obdobja. Bil je tudi eden prvih, ki so v slovenski dramatiki uporabili ideje čistega, skrajnega modernizma - v svojih prvih delih se je tematike loteval v slogu absurda, nato bolj realistično, angažirano, približal se je tudi postmodernizmu.

Kot režiser je sodeloval z vsemi večjimi slovenskimi gledališči, pisal pa je tudi eseje ter televizijske drame in filmske scenarije. Prejel je številna priznanja, med drugim sedem Borštnikovih nagrad za najboljšo režijo in štiri Borštnikove nagrade za najboljšo uprizoritev v celoti, ter Prešernovo in Rožančevo nagrado. Leta 2009 je dobil zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča.

V Slovenskem gledališkem muzeju so ga označili za maestra sodobnega gledališkega jezika.