Režiserka je dejala, da se jim je ob trimesečnem delu na predstavi porajala vrsta vprašanj. "Pretresale so nas strahovite turbulence, znašli smo se v črni luknji, bili na robu prepada, a nismo obupali," je dodala.
Dramaturginja Alja Predan je ocenila, da je Ljudomrznik najboljša in najzahtevnejša Molierova igra, ki se ves čas hodi po dveh tirih - komičnem in dramatičnem. Po njenih besedah tekst nastavlja ogledalo današnji družbi, naši dvoličnosti, sprenevedanju in hinavščini, izpostavlja pa tudi neenakopraven položaj žensk v družbi. "To je delo, ki ga moraš globoko razumeti in spoštovati," je poudarila.
Predstavo so po prevodu Josipa Vidmarja ustvarili režiserka Nina Rajić Kranjac, dramaturginja Alja Predan, scenografka Urša Vidic, kostumograf Andrej Vrhovnik, avtor glasbe Branko Rožman, koreografka Tanja Zgonc, lektor Jože Volk, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel ter asistentka kostumografa Ana Janc. V njej igrajo Blaž Dolenc, Nejc Cijan Garlatti, Nataša Keser, Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Lučka Počkaj in Damjan M. Trbovc.
Jean-Baptiste Poquelin, bolj znan kot Moliere, je bil igralec in dramatik, čigar komedije s svojim žlahtnim, poglobljenim in kritičnim humorjem nikomur ne prizanašajo in sodijo v sam vrh klasične komediografije. Za gledališče je začel pisati, ko je v Lyonu kot vodja gledališke skupine srečal italijanske igralce in se navdušil nad njihovim načinom igranja.
Za svojo gledališko skupino je pisal komedije, ki so bile popolna novost v tedanjem gledališkem Parizu. V njih je prepletal kulturo vladajoče aristokracije z ljudskimi elementi. S temami, ki jih je smešil, je razburjal cerkev, druge igralske družine, kritike in sodobnike.
Ljudomrznik je nastal leta 1666 in takoj doživel velik uspeh. Glavni junak Alcest je tip pravičnika, ki ne trpi moralnih napak okolja, v katerem živi, zato jih ostro kritizira in vsakomur v obraz pove vse, kar mu gre. Čeprav mu prijatelj Filint priporoča prizanesljivost in uvidevnost do ljudi, ki ga obdajajo, ga Alcest ne posluša.
Zaljubljen je v spogledljivo Celimeno, ki koketira z mnogimi. S tem tudi sam postane žrtev značilnega klasicističnega nasprotja med razumom in čustvom. Tragikomedija nima srečnega konca, junak se mora umakniti iz družbe v samoto, s tem je tudi konec njegove moralne vloge, navajajo v celjskem gledališču.