Sodelovanje Sanchisa in Anne Terese De Keersmaeker se je začelo leta 2005 prav s projektom A Love Supreme. To je bil tudi prvi projekt, v katerem je Anne Terese De Keersmaeker sledila plesni improvizaciji, ki jo narekuje glasba Johna Coltrana. Legendarnemu saksofonistu je s sodelavci uspelo razviti zapeljivo in preprosto glasbeno strukturo, znotraj katere je mogoče ustvariti popolno svobodo improvizacije, ki nenehno prebija meje slehernega glasbenega registra. In ravno to, svoboda ustvarjanja, torej improvizacije, je ključna točka, na kateri je njihovo glasbo mogoče učinkovito preliti v ples, so zapisali v Cankarjevem domu.

Koreografa sta sprejela izziv združevanja improvizacije in kompozicije v izvirno koreografsko celoto. Za novo različico predstave iz leta 2017, ki se od praizvedbe razlikuje po dodanem uvodnem delu, prirejeni koreografiji, novih kostumih in lučni postavitvi, sta namesto izvirne postave uporabila ekipo štirih mladih moških plesalcev. To so Jose Paulo dos Santos, Bilal El Had, Jason Respilieux in Thomas Vantuycom. Njihova energična interpretacija uteleša in odseva neuničljivo vitalnost Coltranove glasbe, hkrati pa z vsako ponovitvijo opozarja na svobodo, ki jo glasba ponuja, in koreografski izziv, ki ga omogoča.

Rosas je skupina Anne Terese De Keersmaeker. Ustanovljena je bila leta 1983, ko je nastala predstava Rosas danst Rosas. Plesalka in koreografinja se je od prvega nastopa leta 1982 z naslovom Fase, Four Movements to the Music of Steve Reich posvečala raziskovanju in artikulaciji giba. Razmerje med gibanjem in glasbo je bistvenega pomena za njen koncept plesa. S skupino Rosas je plesno umetnost razširila na vpisovanje gibov v prostor in čas ter raziskovala koreografijo v povezavi z drugimi kompozicijskimi silami, kot so glasba, geometrija, vizualna umetnost in jezik.

Ob ustvarjanju novih del v Rosas še naprej uprizarja in poučuje dosedanji repertoar, ki danes zajema obdobje 30 let.