"O veliki dami slovenskega gledališča in filma ne pripovedujemo, ampak jo pojemo in obujamo spomin na njene pesmi," so o predstavi zapisali v Cankarjevem domu.

Na glasbenem večeru je bilo tako mogoče prisluhniti pesmim, kot so Manhattan, Tako kot modra reka, Blues hrepenenja, Richardova umetna noga, Barbarin song, Pesem pocestnice, Kdaj me boli srce, Račke ga-ga, Šlager in Ljubila sem ga.

Duša Počkaj je pesmi interpretirala s svojim nezmotljivo prepoznavnim raskavim glasom, ki je znal biti jedko grob in pronicljivo karajoč, a vendarle tudi ranljivo topel in božajoče prizanesljiv. Zaradi literarne in glasbene vrednosti, predvsem pa zaradi sugestivne in doživete interpretacije njeni šansoni in songi še danes ohranjajo živost in svežost, so še zapisali v Cankarjevem domu.

Duša Počkaj (1924-1982) se je rodila v Lendavi. Po drugi svetovni vojni je bila med prvimi študentkami na Akademiji za igralsko umetnost. Od leta 1946 pa vse do smrti je bila članica ljubljanske Drame. Srčni napad je doživela na velikem odru. Igrala je svojo zadnjo vlogo, vlogo vdove, graščakinje Raise Pavlovne Gurmižinske.

Oblikovala je prek 100 gledaliških in filmskih vlog. Pomembnejše vloge je imela v gledaliških predstavah Čez noč rojena, Tak, kakor vsi, Lov na čarovnice, Spomin na dva ponedeljka, Pogled z mostu in Po padcu, je zapisano v biografskem leksikonu Osebnosti. Med drugim je nastopila v filmih Jara gospoda, Ples v dežju, Minuta za umor, Tistega lepega dne, Cvetje v jeseni ter Ubij me nežno. Nastopila je tudi v več kot 100 radijskih igrah.