Tako menijo tudi kritiki, ki so si ogledali prvo od skupaj petih predstav, ki so na sporedu do nedelje. Dirigentka in režiserka predstave Karmina Šilec je pred premiero napovedala konferenco Združenja povezovalcev gledaliških umetnosti (APAP) od 9. do 13. januarja, ki je neke vrste kulturna tržnica, kjer producenti, agenti in drugi lahko poskrbijo za nove nastope na ameriškem trgu.

Če se uresniči napoved kritika časopisa New York Times, ki je izrazil upanje, da bo Carmina Slovenica postala reden obiskovalec New Yorka, se bo to zanesljivo zgodilo. Kritike, ki jih je pričakovala Šilčeva, so upravičile optimizem, ki je vel iz najav nastopa v New York Timesu, New Yorkerju, Guardianu in drugih medijih.

"To, kar počnejo, je neverjetno vznemirljivo in globoko. Zato smo jih tudi povabili v New York in smo navdušeni," je med druženjem ob šampanjcu z umetnicami in gledalci po predstavi dejala ena od treh umetniških direktoric festivala Prototype Kim Whitener.

Carmina Slovenica je po Berlinski filharmoniji in berlinskem radijskem zboru oktobra lani tokrat v New Yorku ponovno dokazala, da lahko pevski zbor tudi igra.

Vizualno, vsebinsko in tonsko črna predstava, katere osem vsebinskih delov je poživila poplava rumenega, z limonami, natresenimi po velikem odru gledališča, z zvokom, petjem, monologi in gibi obravnava vlogo spola in etične odgovornosti na zlovešč, tragičen pa tudi šaljiv način. Na primer ob monologu okrog družbenega poudarka pomenu devištva.

Mlada dekleta, ki so v New York prispela šele dan pred premiero, se niso imela časa ubadati s časovno razliko in čeprav je predstava občinstvo občasno ne le zazibala, ampak tudi pozivala k počitku, je bil ta nemogoč za obe strani.

Vokalne tehnike, ki so poleg petja zajemale tudi sikanje in druge zvoke, so skupaj s korakanjem in pripomočki, kot so megafonske sirene, držale pokonci tudi tiste malce starejše in 90 minut predstave brez premora je minilo skoraj prehitro. Tudi za nastopajoče, ne glede na to, da so jih čakale še pot s podzemno železnico do hotela v predelu So-Ho in pice.

"Toksični psalmi prinašajo divjo, vendar dodelano teatralnost, kakor tudi dvom, kar se preveč redko vidi v ameriških nastopih," je zapisal New York Times, ki je poleg režije in nastopov pohvalil tudi luč Andreja Hajdinjaka in kostume Belinde Radulovič ter predstavo med drugim ocenil kot čarobno.

Šilčeva je pred premiero zatrdila, da njihova predstava ni narejena za specifično prizorišče in bi jo lahko postavila tudi v velike operne hiše, kot je Metropolitanska v New Yorku.

Kritik najcelovitejšega vira gledaliških informacij v ZDA TheaterMania je to potrdil s pohvalo tonskega mojstra Danila Ženka, ki je ustvaril občutek velike operne hiše, za grandioznost scene pa je menil, da se lahko primerja z Metropolitansko opero.