Uršula Cetinski: Pred menoj je velika odgovornost (intervju)

Kako dolgo je v vas zorela odločitev, da kandidirate za generalno direktorico Cankarjevega doma? Ste na kaj takšnega pomislili že tedaj, ko ste iz Cankarjevega doma odhajali v Slovensko mladinsko gledališče?

Takrat nisem niti pomislila na kaj takšnega in brez izkušnje z vodenjem Slovenskega mladinskega gledališča, v katerem sem osem let, ne bi kandidirala za generalno direktorico Cankarjevega doma. Tam sem bila osem let vodja gledališča in sodobnega plesa, kar pa je precej drugače, kot položaj direktorja. V javnem zavodu v kulturi je namreč direktor edini, ki odgovarja predvsem za tisto, kar je slabega, manj pa se na direktorje "prilepi" tistega, kar je dobro. Za mesto direktorja je tako potrebna izkušnja občutka odgovornosti.

Da bi se vrnila v Cankarjev dom, sem pomislila lani septembra, ko je v javnost prišla novica, da ministrstvo za kulturo pripravlja razpis za generalnega direktorja. Takrat sem temeljito razmislila, kaj naj bi bil sodoben profil generalnega direktorja Cankarjevega doma, kakšen človek, kakšna znanja naj bi imel in kakšne izkušnje. V poslanstvu zavoda je zapisano, da je Cankarjev dom mednarodni kulturni in kongresni center in mednarodnih izkušenj imam res veliko, najprej še iz časov, ko sem v Cankarjevem domu sodelovala z umetnicami in umetniki z vsega sveta, poleg tega smo s Slovenskim mladinskim gledališču v osmih letih prepotovali veliko držav. In ker vem, da je ljudi s tovrstnimi izkušnjami v Sloveniji malo, je misel na kandidaturo vedno bolj zorela v meni.

Do nastopa funkcije generalne direktorice imate še slabe štiri mesece časa. Kako se boste v tem času pripravili na vodenje zavoda?

Tu naj opozorim, da so denimo moji kolegi v Avstriji ali Nemčiji imenovani že leto in pol pred nastopom nove funkcije in vedo kaj jih čaka. Slabe štiri mesece je zelo malo časa, poleg tega so v tem času vmes počitnice. Če ne bi imela osemletne izkušnje dela v Cankarjevem domu, ki je zelo kompleksna struktura, bi na novo delovno prišla nepripravljena. V Sloveniji bi morali razmisliti tudi o tem, da vodstveni kadri nismo figure v partiji šaha, ki jih je mogoče poljubno premikati, ampak se moramo tudi mi pripraviti na odgovornost, ki nas čaka.

Kaj morate pred odhodom še postoriti v Slovenskem mladinskem gledališču?

V gledališču smo pravkar izdali revijo Monumenti, v kateri smo prestavili novo sezono oziroma program Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) do konca junija prihodnjega leta. Sedaj hitim z zaključevanjem programa za celo koledarsko leto 2015, saj bo moralo SMG novembra svoj program za celotno koledarsko leto 2015 predložiti ministrstvu za kulturo in Mestni občini Ljubljana. Kmalu bom imela tudi razgovore s potencialnimi programskimi partnerji Cankarjevega doma iz Slovenije in tujine, nekateri z njimi že sodelujejo, drugi še bodo.

Vlada je decembra lani sprejela nov ustanovitveni akt Cankarjevega doma, ki med drugim prinaša spremembo glede trajanje mandata pomočnikov generalnega direktorja. Ta je po novem vezan na mandat direktorja zavoda... Že razmišljate o novih imenih v ekipi?

V Cankarjev dom bom oktobra prišla sama, novih ljudi ne bom pripeljala. Nekaj časa bomo delali skupaj, potem pa bomo videli, kako nam bo šlo. Za kadrovske načrte je še prezgodaj.

Kakšno je, glede na to, da ste na začetku kariere delovali izven institucij, vaše mnenje o večkrat tematiziranem nezavidljivem položaju nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev v kulturi? Jim bo v prihodnje Cankarjev dom bolj na široko odprl svoja vrata?

V času mojega prvega službovanja v Cankarjevem domu smo na področju gledališča in sodobnega plesa sodelovali s številnimi nevladnimi organizacijami in skupinami, predvsem plesnimi. Tega je sedaj že deset let in od tedaj se je položaj sodobnega plesa in neinstitucionalne kulture nasploh spremenil. Sodobni ples je dobil prostor v Centru kulture Španski borci, vrata je odprl CUK Kino Šiška, kjer se lahko predstavijo tudi neodvisne glasbene skupine, odprl se je Kinodvor.

Okolje se je temeljito spremenilo, zato mislim, da v Cankarjevem domu ni smiselno ustvarjati predstav takšnega tipa, kot jih je mogoče uprizoriti v naštetih prostorih. Bolj smiselno se je povezovati z nevladnimi organizacijami pri ustvarjanju predstav večjega formata, ki na neodvisni sceni brez Cankarjevega doma ne morejo nastati. Bistveno se mi zdi z neodvisno sceno sodelovati in jo nadgrajevati, ne pa z njo tekmovati.

V svoji viziji vodenja Cankarjevega doma ste izpostavili eno veliko koprodukcijo na leto, pri čemer se bosta izmenjevali operna in gledališka koprodukcija, načrtujete koprodukcije na področju sodobnega plesa... Prihodnost torej vidite v povezovanju...

V povezovanju, ki ga Cankarjev dom v določeni meri uresničuje že desetletja, zagotovo vidim tudi njegovo prihodnost. So pa seveda možnosti zelo različne ne le v okviru gledališkega in plesnega, ampak v okviru vseh programov Cankarjevega doma, od kulturne vzgoje in humanistike do klasične glasbe, likovne umetnosti, sodobne glasbe, glasb sveta in filma. Povezovanje je možno na vseh programskih področjih, pa tudi z nevladnimi organizacijami, drugimi kulturnimi zavodi v Sloveniji in seveda mednarodno povezovanje oziroma ustvarjanje mednarodnih koprodukcij. Te so poleg kreativnega potenciala zanimive tudi zaradi tega, ker pritegnejo nove vire financiranja.

Kot ste dejali v enem prejšnjih intervjujev, je v Cankarjevem domu trenutno najšibkejši programski člen ravno področje gledališča in sodobnega plesa... Kje tukaj, poleg koprodukcij, še vidite možnosti za izboljšanje njunega položaja?

Želim si, da bi v Cankarjevem domu ponovno uvedli abonma na področju gledališča in sodobnega plesa, ki bi bil mednaroden. Tak abonma je v Cankarjevem domu že živel v času mojega prejšnjega službovanja v tem javnem zavodu, pa tudi v času Alje Predan. V Ljubljani sicer imamo festivale, kot so Mladi levi, Mesto žensk, Ex-ponto ali Exodos, ki veliko naredijo na tem področju, vendarle so njihove infrastrukturne možnosti takšne, da lahko gostijo predvsem manjše predstave. Pogrešam pa večje produkcije, ki bi sodile v Linhartovo ali Gallusovo dvorano.

Poleg tega bi bilo v prihodnosti, ko se bodo končali recesijski časi, smiselno v Ljubljani ustanoviti mednarodni gledališki festival sodobnega tipa, ki bi bil primerljiv s Festivalom svetovnega gledališča v Zagrebu in ki bi za razliko od že omenjenih festivalov pokrival kakovosten gledališki mainstream, ki na inovativen način pristopa k ustvarjanju gledališča.

Vodenje Cankarjevega doma prevzemate v precej neugodnih, kriznih časih, ko finančni viri usihajo, vaša programska vizija, pa je zastavljena zelo visoko. Vam to ne jemlje poguma?

Ne. Časi so takšni, kot so in ne glede na to, na katerem področju delujemo, se jim moramo prilagoditi: bistveno je, da ustvarimo kakovosten in celo presežen program v okviru virov, ki so nam na razpolago. Kar pa se tiče potrebe po umetnosti, menim, da v kriznih časih ravno v umetnosti iščemo in pogosto tudi najdemo odgovore na vprašanja o naši eksistenci. Ljudje umetnost potrebujemo, zato zahajamo v Cankarjev dom in druge kulturne ustanove.

V svoji viziji pa ste izpostavili tudi promocijo programa Cankarjevega doma po Sloveniji in v sosednjih državah...

Cankarjev dom je tako močan kulturni in kongresni center, da ni le ljubljanski, ampak je vseslovenski in tudi regionalen. Ko sem pred leti vodila področje gledališča in plesa v njem, smo veliko energije vložili v promocijo in marketing v mestih, kot sta Zagreb ali Videm, imeli smo tudi abonente iz Celovca. To je regija, ki ni tako zelo oddaljena, da se ljudje ne bi mogli pripeljati v Ljubljano na kakovostno prireditev.

V tistih časih smo bili zelo uspešni tudi pri nagovarjanju slovenskega občinstva, predvsem kadar so bile na programu velike slovenske koprodukcije, kot je bil Macbeth v režiji Janeza Pipana. Tedaj sem potovala po Sloveniji in projekt predstavljala na lokalnih novinarskih konferencah. Odziv je bil izvrsten, na predstavo so vozili polne avtobuse ljudi. S tem bomo nadaljevali tudi v prihodnje, saj je Ljubljana za tako močan program premajhna. Poleg tega je poslanstvo Cankarjevega doma, da ustvarja program za vso Slovenijo, katerega dober glas se širi tudi čez njene meje.