Mario Uršič se je rodil 24. decembra 1939 v Trstu. V Ljubljani je vpisal študij geologije, nakar je preskočil na gledališko akademijo. Tam sta ga najbolj zaznamovala profesorja Vladimir Kralj in Pino Mlakar, pa tudi Bojan Stupica in mladi Mile Korun.

V Slovenskem stalnem gledališču Trst je začel v mentorskem zavetju Jožeta Babiča, leta 1969 pa na samostojno pot stopil z režijo burke Moč uniforme tržaškega rojaka Jake Štoke, v kateri je nastopil tudi Boris Cavazza in na Borštnikovem srečanju dobil nagrado za mladega igralca.

Cavazza je na istem odru leta 1987 v Uršičevi režiji upodobil naslovno vlogo v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, močni, družbenokritični, aktualni predstavi, za katero je režiser dobil tako nagrado Borštnikovega srečanja kakor nagrado Prešernovega sklada. Slednjo je dobil še za leta 1989 postavljenega von Hofmannsthalovega Slehernika, s katerim je na Borštnikovem srečanju slavil Cavazza v vlogi Smrti.

V predstavi je nastopila tudi režiserjeva življenjska sopotnica Miranda Caharija. Tako njej kakor Uršiču in Cavazzi pa je po pisanju Primorskih novic kot morda najljubša v spominu ostala leta 1990 na tržaški oder postavljena Tetovirana roža ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa. "Že tekst je odličen, Mario pa je iz njega znal potegniti tisto, kar je žmohtno in obenem verjetno," časnik navaja besede Cavazze.

Uršič je gostoval po Sloveniji, v italijanskem gledališču na Reki, v alternativnih v Trstu in Vidmu, zlasti pa je v 70. in 80. letih minulega stoletja zaznamoval današnje SNG Nova Gorica, tedaj Primorsko dramsko gledališče. Kot umetniški vodja je tja privabil veliko pomembnih ustvarjalcev, tudi Zvoneta Šedlbauerja, Mileta Koruna, Jožeta Babiča in Fulvia Tomizzo.

Napisal je tudi radijsko igro Franc in njegovi: 15 enournih nadaljevanj je navdihnila zgodba nonota, Tolminca, ki je s trebuhom za kruhom prišel v Trst.

Leta 2011 je dobil nagrado tantadruj za življenjsko delo. V utemeljitvi je bil Uršičev doprinos k podobi slovenskega tržaškega teatra, kjer je režiral več kot 70 predstav, označen kot neprecenljiv. Kot je še pisalo, se je Uršič s svojim delom, ki odseva izjemno senzibilnost, kultiviranost in avtorsko izbrušenost, zapisal med najbolj dragocene slovenske gledališke umetnike. Posebej pa je zaslužen za požlahtitev podobe gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje.