Rojstna hiša igralca Ignacija Borštnika v Cerkljah odpira svoja vrata obiskovalcem

Današnja prireditev, poimenovana Podoknica velikemu Cerkljanu, na kateri bo spregovoril lanski prejemnik Borštnikovega prstana Vlado Novak, bo ena izmed prvih javnih dogodkov v Borštnikovi rojstni hiši. Borštnikovi sorodniki namreč želijo, da hiša ponovno zaživi, je pojasnila Daniela Močnik iz Kulturnega kluba Liberius Cerklje.

Družina na čelu s pranečakom Ignacija Borštnika Tomažem Novakom se je lotila obnove hiše, ki jo je občina v preteklosti že želela odkupiti in jo urediti kot muzej. Hiša je ostala v lasti družine, ki pa sedaj prav tako načrtuje morebitno ureditev gledališkega muzeja.

Za začetek bodo v hiši začasno razstavljeni panoji, na katerih je predstavljeno Borštnikovo življenje. Za obiskovalce bo hiša svoja vrata odprla to soboto in nedeljo, v prihodnje pa naj bi gostila različne kulturne prireditve. V povezavi s cerkljanskim turistično-informacijskim centrom naj bi bila v sklopu vodenj po občini na razpolago tudi turistom oziroma obiskovalcem.

Odprtje hiše sovpada s 50-letnico festivala Borštnikovo srečanje, 25-letnico Dnevov evropske kulturne dediščine in praznikom Občine Cerklje na Gorenjskem. Občina se je namreč že ob svoji ustanovitvi poklonila znamenitemu rojaku in za občinski praznik izbrala 23. september, datum Borštnikove smrti.

Občina je 80 let po Borštnikovi smrti v spominskem parku odkrila njegov doprsni kip, osem let kasneje pa še dvorano, poimenovano Kulturni hram Ignacija Borštnika. Ta je urejena v bližini Borštnikove rojstne hiše, ki jo označuje spominska plošča. Hiša je bila v začetku 19. stoletja dom prvega cerkljanskega učitelja in župana v času ilirskih provinc Janeza Krstnika Borštnika.

Ignacij Borštnik se je rodil 1. julija 1858 in v Cerkljah obiskoval tudi osnovno šolo. Leta 1882 se je v Ljubljani pridružil Dramatičnemu društvu, ki ga je poslalo na Dunaj v dramsko šolo. Leta 1886 se je vrnil v Ljubljano, vodil dramsko šolo in prirejal številne predstave. Pozneje je ustvarjal v Zagrebu, kjer je ostal 25 let.

Pred smrtjo leta 1919 se je vrnil v domovino, da bi igral v slovenskem gledališču in se posvetil vzgoji mladih gledališčnikov. Ustanovitelj slovenskega sodobnega gledališča, prvi slovenski poklicni igralec, režiser, dramatik in pedagog je v življenju ustvaril več kot 400 vlog in režij.