Svoboda je samo drugi izraz za to, da nimaš več česa izgubiti.
(Kris Kristofferson/Janis Joplin: Me and Bobby McGee)

Hašek in Kafka

V znamenitem eseju z naslovom Hašek in Kafka² je Karel Kosík zapisal: »Švejkova odiseja v častnem spremstvu dveh vojakov z bajonetoma na puškah vodi [Josefa] Švejka od garnizijskega aresta na Hradčanih po Nerudovi do ulice Malá Strane in čez Karlov most v Karlin. Skupino sestavljajo trije zanimivi posamezniki: dva paznika spremljata delinkventa. Z nasprotne smeri se čez Karlov most in navzgor po Strahovu približuje druga trojica. Gre za trio iz Kafkovega Procesa: paznika vodita »delinkventa«, bančnega uradnika Josefa K., v strahovski kamnolom, kjer mu bo eden od njiju »potisnil nož v srce«. Obe skupini gresta mimo istih krajev, a je nemogoče, da bi se srečali.³ Če pa bi se, nadaljuje svoj domišljijski polet češki marksistični filozof, ali bi lahko oba Josefa – tisti, ki bo izpuščen, in oni, ki bo usmrčen – razumela drug drugega? Bi v svoji nesreči opazila kakšno podobnost z mizerijo drugega?

V češki književnosti so imela Kafkova in Haškova dela zelo različen ugled. »Kafko,« meni Kosík, »beremo, da bi ga interpretirali, Haška pa, da nas nasmeji. Obstaja na desetine, celo na stotine interpretacij Kafke. Njegova dela so sprejeta kot problemska, polna problemov, in tudi kot enigmatična, podobna ugankam, ter skrivnostna, dostopna samo z dekodiranjem – z drugimi besedami, z interpretiranjem. Po drugi strani pa se zdi, da je  Haškovo delo dostopno in razumljivo vsakomur; je naravno transparentno, izzove smeh in nič drugega.«⁴

Jaroslav Hašek je brez dvoma ena najbolj kontroverznih osebnosti sodobne češke književnosti. Bigamist, prikriti homoseksualec, kronični alkoholik, ukročen revolucionar, intelektualni parazit, mentor častitljivega Suke Batorja, ki je bil mongolski Lenin – to je samo nekaj oznak, ki so jih lepili na njegovo ime. Čeprav je bil zelo plodovit pisatelj (pred kratkim izšla zbirka njegovih izbranih del obsega pet zajetnih knjig), je njegovo slavo mogoče pripisati enemu samemu nedokončanemu romanu, ki ga je pisal in izdajal v tedenskih podlistkih v zadnjih dveh letih življenja, kar je bil tudi njegov glavni vir zaslužka. Kot je bilo mogoče pričakovati, so bili kritiški odzivi, ki jih je delo sprožilo, nadvse protislovni. Po mnenju Maxa Broda⁵ (ki se je prvi odzval na natisnjenega Švejka) »je to Haškov prvovrstni dosežek«. René Wellek⁶ pa je menil, »da Haškovega Švejka ne bi mogli imeti ravno za umetniško delo, kajti poln je pritlehnega humorja in cenene propagande,« če omenim samo dva.⁷ To kresanje mnenj kaže, da gre pri polemiki v zvezi s Haškom za več kot zgolj za stvar literarnega okusa. Švejk je resnično provokativno delo, katerega prostaški jezik, opolzek humor in razkrinkavanje vseh vzvišenih idealov ideološko ostro polarizirajo bralstvo.

Kosíkov esej še naprej tesno povezuje Kafko in Haška. Njuna podoba siamskih dvojčkov, rojenih z nogami naprej, je še vedno zelo priljubljena. Zelo pogosto jo na primer v svojih raziskavah skupnega jedra srednjeevropske romanopisne tradicije uporablja Kosíkov prijatelj Milan Kundera.⁸ »Kafkov svet je zbirokratiziran univerzum. Urad je predstavljen ne samo kot eden od mnogih družbenih fenomenov, temveč kot bistvo sveta.« Haškov univerzum, trdi Kundera, navkljub navidezni različnosti, v resnici sploh ni tako drugačen. »Tako kot Kafkovo sodišče tudi Haškova vojska ni prav nič drugega kot velikanska birokratska ustanova, vojaška administracija, kjer stare vojaške vrline (pogum, vztrajnost, spretnost) niso več pomembne.« Po mnenju Kundere je tisto, kar ločuje Kafkove in Haškove like, njihov antitetični odnos do univerzuma, ki ga naseljujejo. Kundera, ob cenjeni kritiški suhoparnosti, o izjemni mimetični moči obeh praških pisateljev doda malce kosíkovskega preobrata in v oklepaju pripomni: »Tisti, ki smo izkusili totalitaristično komunistično različico sodobnega sveta, vemo, da sta oba omenjena pristopa – na videz izumetničena, literarna, pretirana – še vse preveč resnična. Živeli smo v kraljestvu, ki ga je na eni strani omejeval K.-jev izbor, na drugi pa Švejkov. En pol tako predstavlja poistovetenje z močjo vse do točke, ko žrtev razvije solidarnost s svojim eksekutorjem, medtem ko drugi pol z zavračanjem in neresnostjo izraža odpor do moči. Kraljestvo, razpeto med absolutom resnega – K. – in absolutom neresnega – Švejk.«


Foto: Jaka Ivanc
Pasje življenje

Zaključek Kafkovega romana je vsem dobro znan. Ko opazuje, kako mu zadirajo nož v srce, Josef K. zamomlja še zadnji stavek: »Kot pes!« reče; kakor da ga bo sramota tega dejanja preživela. Švejk se začenja s podobno nasilnim dejanjem, čeprav gre samo za dejanje, o katerem poročajo – z atentatom na nadvojvodo Franca Ferdinanda. »Torej Ferdinanda so nam počili,« je rekla gospodinja gospodu Švejku, ki je bil pred leti slekel vojaško suknjo. Vojaška zdravniška komisija ga je bila namreč dokončno spoznala za bebca. Zdaj se je preživljal s prodajo psov, ostudnih, nečistokrvnih cuckov, ki jim je ponarejal rodovnike.⁹

V teh dveh odlomkih so številne podobnosti in razlike, o katerih bi bilo mogoče razpravljati. Zanimanje mi seveda zbuja podoba psa, ki se pojavi v obeh. Za Josefa K. žival predstavlja njegovo končno ponižanje, za Josefa Š. pa so psi del njegovega vsakodnevnega okolja, vir njegovega preživljanja. Pa niti ne gre za navadne pse, kot jasno pove besedilo, temveč za pse psov, »ostudne, nečistokrvne cucke,« katerih rodovnike Švejk nesramno ponareja.

Tesna povezava Švejka s psi, ki je poudarjena že v uvodnem stavku, nas nemudoma spomni na kinike,¹⁰ in ni edina besedilna aluzija na dediščino kinikov. Že Haškov Uvod poskrbi za najbolj nedvoumno povezavo med Švejkom in Diogenom. »Velika doba zahteva velike ljudi,« si drzne izreči. »Razčlenitev njihovih značajev bi zasenčila celo slavo Aleksandra Makedonskega.« Eden izmed teh neopevanih junakov je seveda »slabo oblečen mož na praških ulicah«, ki bi vam, »če bi ga vprašali, kako mu je ime, preprosto in skromno odgovoril: "Švejk sem …"«

Če Švejka postavimo ob Aleksandra Velikega, ugotovimo, da Hašek zvesto sledi vzorcu, ki so ga uvedli Diogenovi biografi. V številnih anekdotah iz njegovega življenja se pomanjkljivo oblečeni kinik sooči z Aleksandrom Velikim – simbolom politične moči. V teh skrivnostnih duelih očitni prikrajšanec nikakor ne leže v prah na tla pred mogočnim vladarjem. Ob neki priložnosti je menda Aleksander stopil predenj in mu rekel: »Jaz sem Aleksander, veliki kralj.« »In jaz,« je odvrnil Diogen, »sem Diogen, kinik.« Njuno enakopravnost je priznal tudi sam Aleksander, ki je, kot je zapisano v Lives and Opinions of Eminent Philosophers in Ten Books,¹¹ očitno po enem izmed takšnih srečanj izjavil: »Če ne bi bil Aleksander, bi hotel biti Diogen.« Najbolj znana anekdota pripoveduje, da se je [Diogen] sončil, ko se je Aleksander ustopil predenj, rekoč: »Lahko me prosiš, da ti izpolnim katero koli željo.« Nakar je filozof odvrnil: »Umakni se mi s sonca!« Haškov roman, o tem bi se sicer lahko razpravljalo, metaforično obrne vlogo kinika junaka v odnosu do Aleksandra: zdaj je junaški vojskovodja tisti, ki se greje na soncu zgodovinske slave, Švejkova navzočnost pa mu zastira vir svetlobe.

Kiniki

Čeprav po duhovnem poreklu večina kinike šteje med Sokratove potomce, pa le-ti z njim niso delili popolne zvestobe do oblasti (kar je Sokrata navsezadnje stalo življenja). Njihov vztrajen odpor do vsega, kar je samo spominjalo na skupno dobro, je deloma izviralo iz njihovega nizkega družbenega položaja. Kot priseljenci in potomci sužnjev kiniki niso bili obravnavani kot polnopravni atenski državljani in so bili zato potisnjeni na obrobje. Pomembno je, da je njihov način razmišljanja ponujal izvirno strategijo, s katero se je osamljeni izobčenec lahko branil pred neprijazno družbo. Drža kinikov »eden proti vsem« je na svojevrsten način potrdila homerski pomen arete.

Omeniti velja, da se je filozofija kinikov razvila v obdobju intenzivnega prestrukturiranja grške družbe, kar je Arthur Adkins imenoval tranzicija iz kompetitivnega v kooperativni vrednostni sistem. V Homerjevem svetu se je moška arete (ki se običajno izkazuje kot »vrlina«) istovetila s sposobnostjo, da »zaščitijo svoje družine in pripadnike svoje oikos«.¹² Seveda pa sta porast v trgovanju in večanje mest približno v 5 st. pr. n. št. od grških moških zahtevala nove vedenjske vzorce. Vojaško bistvo tradicionalnega pojmovanja arete je bilo treba prirediti, da je vključevalo tudi mirne, kooperativne vrline (kot sta zmernost in pravičnost).


Foto: Jaka Ivanc
Ob tem pa se zastavlja vprašanje, kako neki so lahko kiniki, ti bizarni misleci brez orožja ali vojaške vzgoje, tekmovali z vojaškimi vodji, kot sta bila Ahil in Hektor? Samo tako, da so spremenili pravila igre. In to je natančno tisto, za kar gre pri kyinikos tropos. Zmago, kot nas uči Pirov primer, sestavljata dva medsebojno dopolnjujoča se vidika: poraz sovražnika in zmanjšanje lastnih žrtev na minimum. Kiniki so se osredotočili izključno na slednjo faseto tekmovanja. S tem ko so izničili svoj vložek v igri z ničelno vsoto, so postali nepremagljivi. Če poenostavimo: niti niso imeli česa izgubiti niti niso nudili nikakršne spodbude, da bi kdo tekmoval z njimi.

Autarkeia¹³ ali samozadostnost je skrajna oblika arete, za katero so si v družbenih konfliktih prizadevali kiniki. Če neprekosljivost grških bogov izvira iz pomanjkanja potreb, potem oponašanje bogov od kinikov zahteva radikalno potlačitev vseh človekovih potreb na goli minimum. Človeško bitje se mora torej dejansko zreducirati na svoj fiziološki substrat. To je presenetljiv obrat; da bi torej postal podoben bogu, mora kinik postati podoben živali, podobno kot »miš, ki teka naokrog … ne išče kraja, kjer bo lahko počila, se ne boji teme, ne išče nobene od stvari, ki štejejo za poslastice«, iz česar izhaja, da je Diogen »odkril nov način prilagajanja razmeram«.¹⁴

Vseeno bi bilo nespametno od nas, če bi si Diogena predstavljali kot preprostega kljubovalca, kot zrcalno podobo Platona ali Aleksandra Velikega. Diogen njune avtoritete ne spodkopava neposredno, temveč posredno. S svojim nasprotovanjem ne ponuja tekmovalnega filozofskega sistema in ne izraža političnih zahtev, temveč s stransko potezo daje povod za dvom v samo idejo resnice oziroma dvom v željo po moči znotraj meja, v katerih delujejo filozofi in politiki. Resnim naporom in stališčem zoperstavi svobodo igre. Reinkarnacije etatizma Diogenovega ludističnega izziva niso mogle biti sprejete iz več razlogov. Za začetek, beseda »igra« je pomenoslovno povezana s predstavo igre kot tekme (agon), zato ima pridih individualističnega, homerskega kodeksa časti. Drugič, motorja igre ne poganjajo tihe, kooperativne vrline, kot je na primer racionalni interes, temveč prikrite strasti. Zadnje, kar bi prišlo na misel kateremu koli družbenemu inženirju, je, da bi posamezniku dovolil zadovoljevati libidinalni gon z nebrzdano igro z drugimi ali proti drugim. In za zagovornike reda in miru je med igro in ponarejanjem denarja neprijetna podobnost.¹⁵ Obe omenjeni dejavnosti sprožita razcepitev tega, kar imajo verniki Resnice in Pravice za bistveno enost. Tako kot ponarejen račun oziroma bankovec tudi igra predstavlja resničnost kot nekaj drugega od tega, kar hlini, da je. Kraljestvo igre je enako kraljestvu »ponarejenega denarja« – iluzije, nepristnost, potvarjanje. In če ponarejanje denarja spodkopava vlado s tem, da ji odvzema ekonomsko moč, igra razvrednoti koncept Resnice, ki je valuta intelektualnih vladarjev.

Ni težko prikazati, da ima Švejkov lik z velikim kinikom mnogo skupnih lastnosti. Tako kot Diogen tudi Švejk vztraja na obrobju neprijazne družbe, proti kateri se bori za svoj neodvisen obstoj. S tem seveda ne trdimo, da je bila Avstro-Ogrska podobna antični Grčiji, kjer je človek lahko prebival v sodu in se v bistroumnosti svobodno meril z monarhi in filozofi. Institucije, ki jih je razvila Zahodna civilizacija v več kot dveh tisočletjih po Diogenu, da bi si zagotovila sprejetje kooperativnih vrednot med državljani, so povzročile, da je posameznik postal veliko ranljivejši za družbeni pritisk, kot je bil v Diogenovih časih. In tragična usoda Josefa K., ki je iskal pravico znotraj nepredirnega pragozda birokratskega pravnega sistema, kaže na to, da celo podrejanje zakonom sodobne polis človeku ne more zagotoviti sreče. Obstoj prisilnih mehanizmov, kot so tajna policija, psihiatrične ustanove in ječe, zahteva, da kinik poznejšega obdobja zniža glas in si za samozaščito poišče zahrbtnejše orožje, kot ga je imel njegov atenski predhodnik. Na psihološki ravni pa so obrambni mehanizmi ostali skoraj enaki.


Foto: Jaka Ivanc
Švejkova igra

Če bi med češkim prebivalstvom izvedli anketo o tem, katera je po njihovem mnenju prevladujoča značilnost Švejkovega značaja, sem prepričan, da bi bila na prvem mestu umirjenost. Kadar koli se znajde v težavah, dobri vojak oceni svoj položaj kot boljši od znosnega, in nikdar ne pozabi izraziti svojih občutij. Zadošča, da preberemo samo prvih osem poglavij romana, v katerih se Švejku posreči, da ga zaporedoma zaprejo na praški policijski upravi, v umobolnici, na policijskem komisariatu v Salmovi ulici in na bolnišničnem oddelku vojaškega zapora, in že prepoznamo vzorec: Švejka, povsem neobčutljivega za naložene mu kazni, vsakič bodisi kmalu izpustijo bodisi premestijo v drugo prisilno ustanovo, kjer se zgodba spet ponovi.

In če družba Švejka ne more voditi s palico, se ji tudi s korenčkom ne bo posrečilo. Je samski moški brez sorodstva in brez kakšnih močnih nagnjenj, ki bi se jim vdajal. Njegovo trgovanje s psi, kolikor izvemo iz romana, je precej neredno in ne ravno dobičkonosno. In celo prehod iz civilnega v vojaški stan nima vpliva nanj. Svojo enkratno samozadostnost večkrat dokaže: najbolj spektakularno med »budjejoviško anabazo« – naporno pešačenje, ki traja tri noči in dva dneva in pol, na katero se odpravi opremljen zgolj z »enim zavojčkom vojaškega tobaka in s štruco vojaškega kruha« –, med katero najde živež kot pravi kinik; zanaša se na usmiljenje drugih. Pešačenje bi lahko trajalo še veliko dlje, če ga žandarmerijski stražmojster ne bi aretiral kot sumljivega ruskega špijona. V stražarnici, »ko so Švejka temeljito preiskali, pa razen pipe in vžigalic niso ničesar našli, ga je stražmojster vprašal: "Povejte mi, kako da nimate pri sebi pod milim bogom ničesar?" "Ker ničesar drugega ne potrebujem."« Diogen bi bil brez dvoma ponosen na Švejkov kinični odgovor.

Domoljub, upornik, nedolžna žrtev vojaške mašinerije – to so tri Švejkove inkarnacije, ki sem jih lahko izbezal iz enega samega prizora dolgega (in nedokončanega) romana. Vse tri dokazujejo, da splošna, vseobsegajoča interpretacija dobrega vojaka ni možna. To nemožnost lahko pojasnimo pozitivistično, da opozorimo na arheologijo besedila (roman dejansko združuje številne zgodnejše in nasprotujoče si Švejkove podobe) in zgodovino nastajanja (Hašek je očitno roman pisal po spominu, ne da bi se vračal k zgodnejšim, v nadaljevanjih že objavljenim poglavjem).

Pot Švejkovih prigod je potemtakem veriga nekako neverjetnih, kvazivzročno povezanih pripetljajev. Dejanja imajo posledice, a se jih ne da vnaprej docela predvideti: vsakič gre za sovpadanje številnih naključnih dogodkov. Lahko bi rekel, da nepredvidljivo naravo Haškovega romanopisnega univerzuma poraja vzajemno delovanje dveh sil. Po eni strani so to naklepi sovražnih družbenih ustanov, ki so z gledišča posameznika povsem arbitrarne. Zaradi takšnega dojemanja sveta je Hašek soroden Kafki, kot je modro ugotovil Kosík. Drugi vir naključnosti je Švejkova svobodna igra, ki svetu, v katerem živi, dodaja še eno plast nepredvidljivosti. A tu je med Kafko in Haškom razlika. Med obupanim prizadevanjem, da bi sodeloval s skrivnostnim sistemom, in z neomajno logiko, s katero se brani pred neutemeljenimi obtožbami, Josef K. na koncu umre. Josef Š., ki nelogičnost sistema prilagaja svojim posebnostim, pa ostane živ.

Takšno vedenje seveda ne pelje k harmoničnemu razmerju z oblastjo, zato Švejka mečejo iz ene prisilne ustanove v drugo. S povečevanjem zmede, ki je neločljiv del sistema, Švejk pokvari negotovi mehanizem in ohromi smrtonosni prijem, ki ga ima sistem nad posameznikom. Kosík ima prav, ko piše, da Hašek v svojih delih kaže, da lahko človek celo v okoliščinah izjemne odtujitve preseže sistem. A to bi bila preposplošena trditev za Švejka. Njegova zmožnost premikanja meja sistema izvira iz dejstva, da je kristalizacija zelo specifične in bistvene značilnosti človeške narave – naše zmožnosti, da se igramo. Tako kot Diogen je tudi Švejk predstavnik ne zgolj rodu homo, temveč njegove majhne podskupine, imenovane homo ludens.

Švejkovo nepoboljšljivo pripovedovanje zgodbic dodaja tej zmedi še eno dimenzijo. Komunikacijo spodkopava s komunikacijo: besede uporablja kot ščit pred tujimi, sovražnimi besedami. In čeprav bi bilo odkrito zavračanje pogovora s tistimi na oblasti samodestruktivno, struktura Švejkovega diskurza očitno oblasti pomirja. Tako dobri vojak nepoškodovan obpluje vse pasti, ki mu jih na poti postavi družba. Tega, ali gre dejansko za čisto srečo blebetavega bebca ali za briljantno zvijačnost preračunljivega uma, ne bomo nikdar izvedeli. Ampak oblasti pa tudi ne – kar je conditio sine qua non Švejkovega uspeha.

Doslej sem poskušal pojasniti močno podobnost med likom Švejka in njegovega grškega predhodnika Diogena. Zavzemal sem se za tezo, da je zagovarjanje principa samozadostnosti glavna strategija junaka kinika, ki se je tako lahko zoperstavil pritisku, da bi ga družba pridobila na svojo stran. Nadalje, trdil sem, da kinikovo izzivanje oblasti in reda izhaja iz ludistične drže, katere neomejeno igranje spodkopava princip identitete kot preproste samopodobnosti. Opozoril pa sem tudi na to, da analogija med Diogenom in Švejkom ni absolutna. Sodobna družba je izpopolnila orodja prisile, s katerimi svoje državljane pripravi do sodelovanja, in kinik novih časov si mora izpogajati neovirano pot skozi sovražni svet z retoričnimi strategijami, ki so se jim lahko njihovi grški predniki z lahkoto odpovedali.

V svetu prevlade moči je Švejk poraženec, predmet manipulacije in prisile škodljivih družbenih sil, ki stalno ogrožajo njegov obstoj. Navkljub silno majhnim možnostim, ki jih ima, pa se nepoškodovan prebije skozi vse nevarnosti. Švejkova mitska nepremagljivost iz njega naredi »epskega junaka«, s katerim se bralci identificirajo in o čigar junaštvih govore njegovi rojaki, ker v njem vidijo »sodobnega sv. Jurija, junaka sage o zmagi enega samega nad Hidro Avtoritete, Režima in Sistema – o razumu, ki se v vojni proti Absurdnosti, preoblečeni v Modrost in Dostojanstvo, zakrinka v bebavost – smiselnost nesmisla proti nesmiselnosti smisla«.

Priredila Ira Ratej in prevedla Valerija Cokan.

Opombe:
* Steiner, Peter, 2000: The Deserts of Bohemia: Czech Fiction and Its Social Context. Cornell University.
2  Kosík, Karel, 1963: Hašek a Kafka neboli groteskní svět. Plamen 6, str. 96. Citat iz »Hašek in Kafka: 1883–1922/23.«  Cross Currents 2 (1983), str. 127
3 Ibid.
4 Ibid.
5 Op. ur.: Max Brod je judovski pisatelj, znan po svojem prijateljstvu s Kafko, in tudi upravitelj njegove literarne zapuščine.
6 Op. ur.: René Wellek je bil vplivni češki literarni kritik.
7 Brod, Max, 1921: Zwei Prager Volkstypen: Szenen von E. E. Kisch und J. Hašek im »Kleinen Theater Adria«. Prager Abendblatt, 7. november; Wellek, René, 1963: Twenty Years of Czech Literature: 1918–1938. Essays on Czech Literature. Haag: Založba.
8  Kundera, Milan, 1986: Notes Inspired by the Sleepwalkers. The Art of the Novel [Originalni naslov]. Iz XY prevedel L. Asher. New York: Založba. 48–49. Za druge vzporednice med Kafko in Haškom glejte npr. še: Kundera, Milan, 1981: The Czech Wager. New York Review of Book
9 Hašek, Jaroslav, 2001: Dobri vojak Švejk [Osudy dobrého vojáka Švejka za světové války]. Iz češčine prevedel Jože Zupančič. Ljubljana: DZS. Vsi nadaljnji navedki so iz tega prevoda.
10 Op. ur.: Kiniki so bili ena izmed filozofskih šol v antični Grčiji. Ustanovitelji so bili Antisten, Krates in Diogen. Prav po zapisih o življenju zadnjega lahko razberemo, da so kiniki tesno povezovali filozofsko misel z dejanji. Stremeli so k minimaliziranju življenjskih potreb, se odrekli bivanjskemu udobju ter tudi zavračali vstop v krogotok pridobitvenih dejavnosti. Živeli so od miloščine drugih. Diogen je prebival v sodu in glasno bičal hinavščino človeškega rodu.
Beseda kynikos izhaja iz pridevniške oblike kyon, ki pomeni psa. Diogen je človeškemu redu zoperstavil vrline pasjega življenja. Pes namreč ni hinavski in živi v sožitju z naravo, saj sam poskrbi za svoje potrebe in ni mu veliko mar, kaj je, kje spi in kje se ponečedi.
11 Diogenes Laertius: Lives and Opinions of Eminent Philosophers in Ten Books, prev. R. D. Hicks (London, 1925)
12 Arthur Adkins: Merit and Responsibility: A Study in Greek Values (Oxford, 1960)
13 Glej Audrey N. M. Rich: »The Cynic Concept of Aytarkeia« v Die Kyniker in der modern Forschung: Aufsätze mit Einführung und Bibliographic, uredil M. Bllberbeck (Amsterdam, 1991)
14 Diogenes Laertius: Lives and Opinions of Eminent Philosophers in Ten Books; prev. R. D. Hicks
15 Omenimo, da je prav ponarejanje denarja Diogenov izvirni greh, zaradi katerega je postal izgnanec in filozof.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 1317 Kb)