... s svojim ponijem vsa nestrpna hitim na razstavo v Plesni izbi. Prvega dogodka na festivalu seveda ne smem zamuditi. Možakar v pisarni me čudno gleda, v stilu »kaj pa ti tukaj, saj ni nobene razstave«. Preveriva na internetu in res piše, da je danes v Plesni izbi razstava. Torej me ni luna prinesla. - Potem se izkaže, da je bil na delu spletni škrat, ki je malo premešal ure in ... Sicer pa: a ni namen festivala, da me premakne? Torej me je za začetek s kolesom premaknil v sončen dan, kar tako, brez posebnega opravka. Zvečer pa še enkrat na plesno predstavo Žival španskega koreografa, ki je v napovedih opisana kot »spektakularna«.

Z mešanimi občutki čakam, da se začne na odru nekaj dogajati. Med predstavo se sprašujem, zakaj so se morali sleči. A ne bi šlo z lahno, udobno obleko? Saj ni treba, da so razkošni kostumi, ti znajo biti neudobni. Ob razvoju predstave pa sem spoznavala, da je njihov kostum ta, da ga nimajo. Zato da se lahko pokaže čista človekova narava, brez blaga, ki bi jo zakrivalo. Narava, ki je zelo spreminjajoča se. Zdaj je človek s človekom ubran v ljubeznivem harmoničnem gibanju, zdaj grob in surov s šibkejšimi od sebe, naslednji trenutek z jezikom do tal kleči na kolenih pred svojim nagonom. Zna biti tudi strasten. Pa vendar je ena izmed nastopajočih nosila zelo vpadljiva oblačila, kot da ima status premoči s perjem na glavi. Bleščice, rdeče hlače, rdeči čevlji z visoko peto. A to je zelo hitro odpadalo, ker je brez vrednosti, tako kot njeni izumetničeni koketni gibi, ki jih je čas trenutek za trenutkom spreminjal v groteskno zvijanje v krču.

Človek brez obleke je samo človek. Goli človek. Takoj ko si ljudje nekaj oblečejo, se determinirajo, prilagajajo, sporočajo, skrivajo. Ljudje bi radi skrili tisto, kar jim ni všeč, in izpostavili samo najlepše. Kaj pa jaz? Verjetno ne pripadam vrsti morskih spužev, ki jim je za mnenje drugih malo mar. Ja, vse sprenevedanje ne pomaga. Pripadam ravno človeški vrsti in delam ravno to. Kako žalostno, nič boljša od drugih. Sicer ne vem, kaj so razumeli ostali gledalci, mogoče kaj popolnoma drugega. Do polovice predstave me je skrbelo, da sem docela nedovzetna za tovrstno umetnost, omejena. Morda pa je čar pripovedovanja brez besed ravno v tem, da si od predstave podzavestno vzameš prav to, kar potrebuješ. Da se te dotakne ravno tam. Opazila sem, da so skoraj vsi obiskovalci prišli še z nekom in so si morda po predstavi izmenjali svoja občutenja in mnenja. Jaz sem šla sama, zato se moram o predstavi pogovarjati sama s sabo – in verjetno se bo ta pogovor nocoj še kar precej zavlekel.