Ona: Pridi, greva v to smer ... – Pa ne za mano! Spredaj hodi! Zakaj si tako daleč? ... Glej no, sploh mi ne slediš!
On: Jaz grem tja ... Semkaj pridi. – Daj no, prosim.
Ona: No, prav. – Evo me. – Ja, kam pa greš zdaj? A spet naj ti sledim?!
On: Zakaj si me spotaknila? – Pomagaj mi, daj mi roko. – Ne sedet na meni, pomagaj mi! Še malo, še malo ...  Ups, opala ... No, končno, pa sva ... Tako, pojdiva zdaj. Dobro nama gre. – Zakaj pa bežiš? – Ne razumem ...
Ona: Rada bi šla še malo po svoje. Saj ne vem ... Ne. Okej. Pojdiva skupaj. Šla bova skupaj, vštric. Poskusiva … Lej, lej, kako sva že blizu. Kaj se pa obotavljaš?
On: Truden sem. Kar padam, vidiš ...
Ona: Primi se me. Tako, ja. – Na, zdaj sem pa jaz na tleh. – Kaj vendar počneš? Vstati moram. Ne me vlečt za nogo! Bom sama! Pusti me, sama bom! Tako. Uf. – No, adijo.
On: S tabo grem.
Ona: Prav, pa greva. 
On: Zakaj tako počasi? Poskusiva hitreje.
Ona: Imam te, lovim te ...
On: Super sva. Super nama gre. Tako, ja, ne prehitro ….

Tako je v moji glavi odzvanjalo nekaj gibov plesne predstave Zven telesne tišine. Vajena sem besed, gibom dodajam glas in si nanje izmišljujem zgodbo o ... iskanju in nerazumevanju, o neodločnosti in strahu, o vztrajnosti kljub prekinitvam ... Plesalca se proti koncu utrudita, v tišino reže samo njuno globoko, rahlo zasoplo dihanje, gibi so počasnejši, a zato nič manj zavzeti. Ko zaslišim Mozartovo Malo nočno glasbo, me prešine, da se bosta končno ujela. – Pa tudi glasba ne pomaga. Vidim, ja: znotraj sebe bosta morala najti, preplesti svoj ritem in zven z ritmom in zvenom drugega in potem se jima morda za hip posreči ...

Spregledam se, sentimentalno romantična: ves čas čakam samo na to, da se bosta KONČNO našla. In ko jima res uspe uskladiti gibanje in celo dihanje, se mi usta razlezejo v nasmeh. – Aja, v bistvu smo že pri priklonu, predstave je konec ...

Odhajam domov in mislim na vse tiste, s katerimi sama iščem uglašenost. Upam, da se nam kdaj zgodi kak srečen trenutek še pred koncem »predstave« in pred »zadnjim priklonom« ...