V petek, 21. 9. 2012, sem se odpravila na dogodek Mapiranje mesta. Ko nam je avtor razložil, kaj bomo počeli, se mi je vse skupaj zdelo malo čudno. Usedli se bomo namreč na Rotovški trg v Mariboru, opazovali dogajanje in si zamišljali, da smo na predstavi. In to naj bi trajalo dolgih 45 minut. Le kaj posebnega bom doživela? A v nasprotju s pričakovanji sem doživela celo vrsto prav nenavadnih presenečenj. Čudovit balkon z rdečimi rožami, žarki večernega sonca, ki oblizujejo strehe hiš, nežno valovanje dreves v vetru. Čudovito, scenograf se je zares potrudil. Vidim detajle, katerih drugače ne bi opazila. Opazujem lastne misli, ki mi begajo sem ter tja ob pričakovanju »dogodka«, tako da si moram reči: »Skoncentriraj se, na predstavi si.« In se odvija. Iz ozadja prihrumi rolkar, se zapelje čez »oder« in izgine. Kako domiselna režiserjeva poteza, hrumeča rolka iz ozadja. Vživim se v predstavo in si izmišljujem zgodbe o mimoidočih. Na odru poplesuje golob, nato odleti. Starejši možakarji se zbirajo pred knjižnico, kot vaške starešine, ki stikajo sive glave in se odločajo o pomembni stvari. Kaj neki so sklenili? Mlada ženska hiti mimo z nakupovalno vrečko. Kam se ji mudi? Morda mora pobrati otroke v vrtcu ali pa je z nekom zmenjena. Mogoče je tudi, da hiti kar tako, iz navade, ker je prepričana, da bo s počasno hojo zapravila dragoceni čas. Poznam precej ljudi, ki tako mislijo. Ujamem delec pogovora po mobitelu in ugotovim, da se mora nekdo na hitro urediti in nekam priti. Mi pa tukaj samo sedimo in ne delamo nič. Opazujemo. Ustavili smo svoj čas in spremenili perspektivo. Zato si nas nekateri čudno ogledujejo, sprašujejo se, kaj gledamo tako zavzeto, in še sami pokukajo v isto smer. Zelo zabavno. Nisem vedela, da bo predstava vsebovala tudi situacijsko komiko. Pojavila se je celo govoreča riba na dveh nogah. Petinštirideset minut je minilo hitreje, kot sem pričakovala.

Predstava brez določene zgodbe, režiserja, scenografa, kostumografa itd. A je bilo vse tam, barvito, zabavno, a tudi dramatično, saj nas nekateri niso niti opazili, spet drugi pa so pred našimi pogledi nekako bežali. Zmedli smo jih s svojim tihim, mirnim sedenjem. Zakaj jih gledamo? So nemara kaj takšnega naredili? In ko se je predstavi čas iztekel, smo zaploskali in možakar na »odru« se je potegnil vase in urno pobegnil, kot da bi toča padala po njem. Toliko pisanih prigod, samo zato, ker sem si vzela čas oziroma, v naši dobi bi se reklo, ker sem ga zapravljala. In ne samo prigod, tudi spoznanj. Detajli so prevetrili moj vsakdanjik, in – ali ne potrebujem ravno tega za pobeg iz rutine? Če se usedem in opazujem, sem lahko tudi sama s sabo, v miru s svojimi mislimi. Tako ugotovim, da se mi po glavi podi tudi precej neumnih, kar je pomembno odkritje. Mislim, da bom morala ljudem večkrat reči, da nimam časa, ker moram delati zelo pomembno reč – nič!