Timpan v diahroniji*

Naslovljena je Timpan v diahroniji*, raziskuje pa, kaj se na ravni med pisavo, govorom in principom upanja dogaja s človekom po 20. stoletju, je povedal Berger.

Prirediteljica otvoritvene slovesnosti Mestna občina Ljubljana se je preko razpisa odločila za vaš sinopsis slovesnosti, ki jo boste izvedli v produkciji novomeškega Anton Podbevšek Teatra, katerega ravnatelj ste. Kot režiser ste se že nekajkrat srečali z motivom knjige, kajne?

Gre za otvoritveno gesto, ki je postavljena v diahronijo med historičnim in sodobnostjo po 20. stoletju, za sodelovanje pri projektu pa sem se odločil, ker sem v preteklosti režiral dve umetniški akciji, ki sta simbolno pomenili otvoritev knjižnic v Novi Gorici in Novem mestu. Akcijo Okoli prepovedane knjige iz otvoritve v Novo Gorici, kjer sem soočil formo Borgesa in Eca, sem kasneje z Ecovim Imenom rože v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani radikaliziral v uprizoritveni model.

V kakšnem kontekstu vas je takrat zanimala knjiga?

V obeh primerih in tudi ob odprtju novomeške knjižnice me je zanimal subverzivni naboj prepovedanega v knjigah, pravzaprav vse tisto, kar pomeni "index librorum prohibitorum". Tem knjigam, vsem po vrsti mojstrovinam, je posvečen moj vzgib, zakaj aktivno sodelovati v projektu Ljubljana - svetovna prestolnica knjige. Uprizoritveni prostor odprtja so Plečnikove Križanke, ki omogočajo dogodku čist, sublimen prostor z vsem, kar Plečnikov prostorski rokopis pomeni. Da prirediteljica izbere gledališko iniciacijo kot otvoritev, se mi zdi produktivno in smiselno.

Doslej ste zasnovali in režirali nekaj državnih proslav. Ta žanr vas sicer zanima, pravite, po drugi strani pa se ga zaradi določenih odzivov, kot ste dejali, ne nameravate več lotiti?

Leta 1995 sem režiral državno slovesnost ob 50-letnici zmage nad fašizmom Triumf, leto kasneje, ob peti obletnici osamosvojitve Slovenije, slovesnost z naslovom Kons 5, leta 2001 ob deseti obletnici osamosvojitve pa Sejalca. To je bil moj zadnji projekt državnih slovesnosti. Zanimal meje izključno kot žanr, kot sinteza rituala in simbolne iniciacije, vsekakor kot forma. O učinkih, mentaliteti in mnogih, ki so sodelovali v komentarjih na te zadeve, pa lahko odvrnem z Brechtom kot takrat ob Sejalcu: "Tigrom sem ubežal, stenice sem nahranil, požrli so me mediokriteti."

Vaš Kons 5 je bil v nekaterih krogih ocenjen kot sporen.

Državna slovesnost ob peti obletnici osamosvojitve Kons 5 je bila domnevno sporna zaradi vsebine slavnega Kosovelovega konsa, ki pa ga v njeni uprizoritveni predlogi sploh ni bilo. Skratka šlo je za sporen naslov. Tedaj sem želel v diskurz slovesnosti vpeljati odprte forme Srečka Kosovela, Antona Podbevška in Vladimirja Bartola, jih soočiti in celo konfrontirati odprtost, strast do realnega ter etiko geste. Vse to poosebljajo ti možje in njihova misel.

Kosovel se pojavlja tudi v otvoritveni slovesnosti ob prevzemu naziva Ljubljana - svetovna prestolnica knjige?

Kako strukturirati nabor miselnih gest in avtorjev ter kateri ključ pravzaprav uporabiti za strukturo miselne mreže v kontekstu dogodka, ki v knjigi pripoznava teritorij svobode, refleksije in avtonomije duha, je bilo temeljno vprašanje uprizoritvene predloge z naslovom Timpan v diahroniji*. Resen prispevek k nastajanju vsebine dogodka je dal dialog z Nedo Pagon in Mladenom Dolarjem, ki sta kot vedno tovariško prispevala serijo epistemoloških rešitev. Timpan v diahroniji* je strukturiran skozi tri horizonte. Prvega sestavljajo Anton Podbevšek, Srečko Kosovel in Dominik Smole, drugega Kipling, Brecht, Borges in Beckett, tretjega pa Kant, Hegel, Lacan, Foucault, Barthes, Derrida in Gilles Deleuze. Gre za razmišljanje o pisavi kot misli o človeku, kot rani o človeku, kot erosu o človeku in kot sublimnosti o človeku.

Kako bi na kratko na uprizoritveni ravni opisali petkovo slovesnost?

Timpan v diahroniji* je montaža šestnajstih slik s prologom in epilogom, ki bi lahko učinkovala kot samostojna in avtonomna umetniška akcija o pisavi, ki razgrinja paradokse subjekta po 20. stoletju. Arhimedova točka akcije je sinteza logosa in kinezisa, ki se vpisuje v peščeno podlago štirih podijev. V sekanti vseh štirih se pojavi beli konj s konjenikom. Nastopajo Pavle Ravnohrib, Jana Zupančič, Nana Milčinski, Borut Veselko, Tomislav Jovanović Tokac, Jana Menger, Nada Vodušek, Jure Longyka, Regina Križaj, Maša Kagao Knez, Primož Kozmus, Mojca Rode, Brina Nataša Zupančič, Katarina Štefanič, Leticia Yebuah Slapnik, Nejc Šurbek in konjenik. Večji del spremne glasbe je delo Petra Penka, kostumografija pa Alana Hranitelja. Otvoritvena slovesnost temelji na slavni Brechtovi misli, "knjiga je orožje, vzemi jo v roke", hkrati pa je za vsakogar sporočilo v steklenici, ki kliče po svojem naslovniku, po dešifriranju, dekodiranju in užitku.