Dan spomina na holokavst v Izraelu ne obeležujejo na isti dan kot drugje po svetu, na dan, ko je Rdeča armada osvobodila največje koncentracijsko in uničevalno taborišče Auschwitz – Birkenau. V Izraelu je ta dan v mesecu maju, in sicer na dan (po hebrejskem koledarju, ki ne sovpada z gregorijanskim), ko je leta 1943 izbruhnil upor v Varšavskem getu. Takrat so se prebivalci geta uprli nacistom in se skoraj mesec dni borili v bitki, v kateri niso imeli možnosti za zmago. Nemcem so povzročili velike izgube, a so jih Nemci vseeno skoraj vse pokončali.
Izbira dneva seveda ni slučajna. Tudi uradno ime tega spominskega dneva v Izraelu je »Dan spomina na holokavst in na junaštvo«. In tudi to ni slučajno. Ko je bil omenjen datum za spominski dan določen in mu je bil dodeljen tudi uradni naziv, je bil mlad Izrael leta 1949 država, ki je poskušala karseda temeljito izbrisati preteklost svojih prebivalcev in judovskega naroda, natančneje, poskušala je izbrisati preteklost, ki je bila dojeta kot preteklost diaspore in izgnanstva. Šibek, pasiven Jud, ki so ga vodili »v pokol kot ovce«, je strašen izraz, ki se je zakoreninil v takratnem bojevitem in neobčutljivem Izraelu. Jud, ki je dovolil narodom tega sveta, da so ga ponižali, ga preganjali, ga skoraj brez boja tudi uničili. V takratnem strogem, mačoističnem, bojevitem in socialističnem Izraelu je bil izraz dojet kot nekaj, od česar se je treba odklopiti in ga tudi izbrisati, namesto njega iznajti podobo novega bojevitega in zagorelega Juda, ki gradi in obdeluje zemljo, saj se je namreč iz zgodovinskega gledišča izmed vseh šestih milijonov Judov, ki so bili pobiti v holokavstu, samo nekaj tisoč poskušalo s silo upreti Nemcem, se zoperstaviti, se boriti, »umreti«, kot se je v tistem času glasilo izraelsko geslo: »Ne na kolenih, temveč pokonci, z orožjem v rokah.« Večina jih je poskušala preprosto preživeti. Večini to ni uspelo. Del »junaštva« v sklopu »holokavsta in junaštva« je tisočkrat manjši od deleža holokavsta in uničenja. Ampak v Izraelu 40. in 50. let prejšnjega stoletja, v državi, ki se je rodila iz neprenehnih pregonov in težke vojne z arabskimi vojskami okoli sebe, v kulturi, v obredih in tudi v gledališču niso želeli zastopati takšnih ljudi. Želeli so Juda junaka, ne Juda žrtve.
Leta 1944 se je kot del simboličnega poskusa, ki je bil skorajda brez vsake možnosti za uspeh, vodstvo judovske nacionalne skupnosti v Deželi Izrael pred osnovanjem države, odločilo pokazati, da bo sredi pokola vendarle nekaj storilo za evropsko judovstvo. Poslali so mlado lokalno judovsko padalko (po poreklu iz Madžarske) Hano Seneš skupaj z drugimi mladimi lokalnimi judovskimi padalci, da so za nemškimi hrbti pristali na zasedenem Madžarskem in tam poskušali organizirati upor proti nemškemu okupatorju. Odveč je reči, da je bila misija obsojena na neuspeh. Senešovo in njene tovariše so hitro polovili, zaslišali in usmrtili, ne da bi jim sploh uspelo začeti to od samega začetka na neuspeh obsojeno operacijo.
V nasprotju s tem pa je mit okoli mlade in junaške padalke, ki se je pri triindvajsetih letih prostovoljno javila na samomorilsko nalogo in zapustila relativno varnost Dežele Izrael, da se vrne v Evropo pod nacistično oblastjo, dobil ogromne razsežnosti. Ulice, trgi, šolske ustanove, gozdni nasadi, uokvirjene slike in pesmi so le del načinov ovekovečevanja, da bi se za vse večne čase ohranilo spomin na njeno ime in ime njenih tovarišev. V izraelskem gledališču 50. let so napisali o njeni zgodbi nič manj kot pet različnih dramskih besedil, od katerih še najbolj izstopa besedilo Aharona Magada, enega najpomembnejših pisateljev tega obdobja, ki je bilo z uspehom uprizorjeno v izraelskem narodnem gledališču Habima. V Izraelu še dandanes nastajajo besedila, ki opisujejo zgodbo Hane Seneš, čeprav jih uprizarjajo predvsem v gledališčih, ki so namenjena mlademu občinstvu.
Dramska besedila, ki so nastajala v 50. letih, so bile seveda angažirane, herojske drame v duhu socialistične in idealistične umetnosti. Tudi Hano so predstavljale kot brezmadežno in pogumno bojevnico brez trohice strahu, dvomov ali bojazni. Tako je v tistem času izraelsko vodstvo želelo ovekovečiti in za naslednje generacije Judov ohraniti (saj je namreč gledališče v socialistični državi vedno namenjeno funkciji izobraževanja) spomin na holokavst. Tudi druga dramska besedila iz tega obdobja so se osredotočala zgolj na integriranje preživelih iz holokavsta kot hrabrih borcev v izraelski vojski ali gibanju kibucev. Cionizem in izraelsko vojsko so predstavljale kot edini in večni odgovor na antisemitizem in preganjanje Judov ter skoraj povsem prikrile vse tiste milijone, ki so bili pobiti. Te so omenjale le kot en skupen paket smrti in žalosti. »Šest milijonov« – toda brez obraza, brez osebnosti in brez pravega zanimanja. Šele v osemdesetih letih, ko je začela dramatiko pisati druga generacija, otroci tistih, ki so preživeli holokavst, in je Izrael postal že malo manj bojevita, manj opresivna in svobodnejša država, se je dramatika spremenila. To so bila besedila, ki so poskušala predstaviti življenje Juda, ki je osamljen, posamičen, poskušala so prikazati njegove dileme, težave in duševnestiske, njegovo osebno zgodbo in ne skupinske heroike. To so teme, ki so stopile v središče.
Besedila, kot je Geto svetovno znanega avtorja Jošue Sobola, pripovedujejo zgodbe tistih, ki so poskušali preživeti, ne pa se boriti in biti junaški. Dramatika tega obdobja še vedno pogosto prihaja na osrednji izraelski gledališki oder in tudi danes predstavlja glavni delež pri obravnavi holokavsta v institucionalnem in konservativnem izraelskem gledališču. Pa vendar se je z začetkom novega stoletja začela pojavljati nova vrsta dramskih besedil o holokavstu, besedil, ki jih je napisala tretja generacija; vnuki tistih, ki so bili v taboriščih (med njimi je tudi Gur Koren, avtor besedila pred našimi očmi, čigar dedek je preživel holokavst). Ta dramatika se, kot pritiče postmodernemu obdobju, ne ukvarja s holokavstom, temveč s spominom nanj, z načinom, kako holokavst dojemamo, z občasno manipulativno uporabo holokavsta s strani uradnega Izraela (in njenega ministrskega predsednika).
Ta dramatika povzema in predstavlja absurd obstoja holokavsta v času današnje potrošniške družbe s kabelsko televizijo. Če film Schindlerjev seznam prihaja kar tako iz enega od televizijskih kanalov, je sredi njega mogoče predvajati tudi reklame? Je legitimno gledati tak film le nekaj minut in nato s pritiskom na gumb preiti na košarkarsko tekmo? Se človek, kot je bilo briljantno predstavljeno v enem od delov Seinfelda, s svojim partnerjem med gledanjem Schindlerjevega seznama sme poljubljati tako kot pri vsakem drugem filmu? In če, komu je to dovoljeno? Judom je dovoljeno pokati vice na račun holokavsta, Nemcem je pa to prepovedano? Kako pa je s Slovenci? In s katerimkoli drugim narodom?
Uprizoritev, ki je pred nami, se ukvarja s točno takimi vprašanji, vprašanji o spominu in manipulacijah, ki jih z nami dela spomin ali mi z njim, vprašanji resnice v času post-resnice, vprašanji uporabe spomina na temo holokavsta in življenja ob njem.
Povezava: PDF Gledališkega lista