Simona Hamer, 21. 12. 2011

Teatralični ready made (brez dramaturgije)

KD Integrali, Simona Hamer KLADIVO ALI PINCETA?, premiera 21. december 2011.

foto Petra Veber

JOSIP VIDMAR, tudi dramaturg: Če bi hotel zelo na kratko opredeliti in zelo nazorno popisati svojo predstavo o funkciji dramaturga v gledališču, bi ga primerjal s funkcijo državnega tožilca v pravosodju, tistega državnega funkcionarja namreč, ki pred sodiščem zagovarja in brani državne interese. Ravno tako naj v gledališču zagovarja in brani interese literature dramaturg.

MARKO SLODNJAK, tudi dramaturg: Vse kar mora dramaturg pri predstavi reči, je nekdo najbrž že napisal, narisal, je verjetno kdo že pretrpel in tvoja naloga je, da veš, kjer boš to poiskal. Ker je enostavno nespoštljivo do človeškega trpljenja, ki je konec koncev tudi ustvarjanje, da si nekaj izmišljuješ, kar je že bilo enkrat resnično. Pa vsaj za zadnjih 2000 let, vsaj za evropske usode (je potrebo) imeti bistvene odnose v literaturi, umetnosti, misli in zgodovini razjasnjene.

VILI RAVNJAK, tudi dramaturg: Biti dramaturg mi je namreč vedno pomenilo biti asistent, svetovalec, analitik, kritik, ki drugim, predvsem igralec in režiserju pomaga, da se na najboljši način umetniško izrazijo. Praktična dramaturgija v gledališču je babiški, porodničarski posel.

IGOR LAMPRET, tudi dramaturg: Režiser izreka predstavo, dramaturg je pri tem bolj ali manj – ventrilokvist.

GORAN SCHMIDT, tudi dramaturg: Dramaturg je kraški pojav: je ali pa ga ni, ali pa je na začetku, ga nekaj časa ni in se spet pojavi nekaj vaj pred premiero.

BLAŽ LUKAN, tudi dramaturg: Dramaturgovo eksplicitno avtorstvo je vselej obseženo samo v implicitnem, dramaturg se skriva zadaj in vmes. Njegova bistvena ontološka kvaliteta je, da je v predstavi neprestano in vsepovsod prisoten. Dramaturg je toliko bolj avtor predstave, kolikor bolj je v njej prisoten, toda tudi kolikor bolj mu uspe to prisotnost prikriti. To je nenavadno, specifično avtorstvo, ki je skrito v neprestanem menjavanju tistega „zunaj“ in tistega „znotraj“, identifikacije in distance, intervencije in umika, osebnosti in kolektiva. Njegovo avtorstvo je torej nekakšno pulziranje modela, nič materialnega, nekakšno vezivo uprizoritve, ki ga s svojo bistveno prisotnostjo pri delovnem procesu vanjo „injicira“. V tako zastavljeni funkciji je dramaturg eksplicitni avtor predstave, čeprav dejstvo, da pri njeni produkciji ni nujno potreben, še vedno ostaja.

SIMONA HAMER, tudi dramaturginja citira BERTOLTA BRECHTA, tudi dramaturga:

Hvala dialektike

Krivica prihaja danes med nas z brezskrbnim korakom.
Tlačitelji se pripravljajo na svojih deset tisoč let.
Oblast zagotavlja: Tako, kot je, bo tudi ostalo.
Nobenega glasu se ne sliši razen glasu vladajočih.
In izkoriščanje dviga glas po trgih: Zdaj se šele začenjam.
Toda mnogi tlačeni zdaj pravijo: Kar hočemo mi, ne bo nikoli.

Kdor si še živ, ne govori: nikoli!
Zanesljivo ni zanesljivo.
Tako, kot je, ne bo ostalo.
Ko vladajoči povejo svoje,
spregovori vladani.
Kdo si drzne reči: nikoli?
Od koga je odvisno, ali bo zatiranje ostalo? Od nas.
Kdor je izgubljen, bôri se!
Kdor je spoznal svoj položaj, kako ga boš zaustavil?
Kajti današnji premaganci so jutrišnji zmagovalci.
In iz nikoli nastane: še danes!

Simona Hamer

Povezani dogodki

Simona Hamer, 21. 6. 2008
Pogovor s tujino: Nebojša Bradić
Sprašuje: Simona Hamer, 31. 5. 2008
Pred premiero: Zalka Grabnar Kogoj - Ampak Dane
Vito Taufer, Simona Hamer, 15. 12. 2017
Dvogovor: Vito Taufer, Simona Hamer