STA, 4. 3. 2011

Tauferjeva postavitev Pohujšanja v dolini šentflorjanski: O meji med umetnostjo, politiko in lopovščino

Vito Taufer se je s Cankarjem režijsko prvič soočil s postavitvijo Pohujšanja v dolini šentflorjanski za Slovensko mladinsko gledališče. Taufer je dramo premestil iz okvira farse v okvirja meščanske drame in psihološkega realizma z elementi kriminalke. Premiera bo v nedeljo, 6. marca 2011.


Taufer je na novinarski konferenci dejal, da je velika sreča, da je k Cankarjevi tridejanki pristopil zdaj in ne pred 20 leti, saj smo kot država "naredili krog in trčili v lastno preteklost". Smo namreč na podobni točki, kot je bil Cankar na začetku 20. stoletja, ko je pisal to dramo, je pojasnil.

Cankar je deloval na pragu avantgarde oziroma na začetku slovenskega gledališkega modernizma, zdaj pa smo po Tauferjevih besedah na pragu neoavantagarde, ki se med drugim izraža tudi z neoliberalizmom v politiki. Cankar je oblikoval lik junaka ali antijunaka Krištofa Kobarja, imenovanega Peter, ki je umetnik, hkrati pa prevarant in razbojnik. Pravzaprav je z umetnostjo razbojništva tudi junak našega časa. Zastavlja nam aktualno vprašanje, kakšna je meja med umetnostjo, politiko in lopovščino, je še povedal režiser.

V drami nastopata tudi tipska lika štacunarja in štacunarke, ki pri Cankarju po besedah dramaturga Tomaža Toporišiča predstavljata kapital. "Danes je štacunarstvo umetnost, poblagovljenje pa je še večje kot v Cankarjevem času," je poudaril. Ivo Godnič, ki igra županjo, je aktualnost predstave podčrtal z besedami, da je danes malomeščanstvo primerljivo s tistim iz Cankarjevega časa. Uroš Maček, ki igra popotnika in siroto, katerega identiteto prevzame Krištof Kobar, je dejal, da se zdi greh biti reven in da se v tem oziru od Cankarjevega časa ni veliko spremenilo.

Drugi dramaturg predstave je Nebojša Pop-Tasić. Pop-Tasić je odgovoril na aktualno vprašanje z geslom NSK-ja, da je umetnost politika in mislijo Vita Corleoneja iz sage Boter, da je kriminal politika. Izrazil je tudi presunjenost nad Cankarjevo umetniško, življenjsko in etično držo, ter nad njegovim slogom in duhovitostjo, ki v Pohujšanju še vedno "globoko zareže v slovensko mentaliteto". V pohodu nepriznanega umetnika Petra, ki "v svojo dolino pride po maščevanje" vidi vzporednice s Hitlerjem, ki je kot neuveljavljen slikar "zaoral po domovini" in Julianom Assangeom, ki javnosti razkriva neprijetne informacije.

Dramo je Cankar pisal sedem let, krstna uprizoritev pa je bila decembra leta 1907 v ljubljanski Drami. Doslej je doživela več postavitev, Taufer pa dramo premešča iz okvira farse v okvirje meščanske drame in psihološkega realizma z elementi kriminalke. Scenograf Viktor Bernik ni želel, da bi scena imela ilustrativno vlogo, zato je ustvaril brezčasen psihološki prostor.

S psihologijo je povezana tudi ena od osrednjih tem drame, ki je po Tauferjevih besedah izguba identitete. Liki ne vedo, kdo so - je župan grešnik, hudič angel in umetnik razbojnik - to je tema, ki so jo podčrtali z zamenjavo spolnih vlog. Vse ženske vloge igrajo moški, moško vlogo Zlodeja pa igra Janja Majzelj. "Duhovito je, da je Zlodej najmanj zloben med vsemi," je dejala Majzeljeva.

Povezani dogodki