Tatjana Ažman je diplomirala na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in od leta 1989 dalje ustvarja v slovenskih gledališčih. Delovala je tudi na televiziji in radiu, uprizoritveno prakso pa spremlja tudi v mednarodnem prostoru. Dramaturginja v SNG Opera in balet Ljubljana je od leta 1995. Dnevnik Ane Frank ruskega skladatelja Grigorija Frida je najnovejša predstava, pri kateri je sodelovala. Premiera bo 1. oktobra.

Intimna zgodba Ane Frank je večkrat izpostavljena, ponatisnjena, uprizarjana. Zakaj menite, da je 70 let po nastanku še vedno aktualna? Ima posebno literarno vrednost, je takorekoč že klasika?

Veliko smo se ukvarjali z vprašanjem dnevniške literature, na začetku seveda z dnevnikom Ane Frank, potem z zgodovinskimi dejstvi o nastajanju takšnega dokumentarnega gradiva v času druge svetovne vojne, pa tudi z intimno sporočilno vrednostjo, ki jo ti dokumenti prenašajo prihodnjim generacijam. Tisti časi so bili zelo naklonjeni pisanju dnevnikov. S podobnim fenomenom se srečujemo tudi v zadnjih 30 letih, izhaja pa iz krvavih izkušenj z raznih koncev sveta. Pisale so jih predvsem ženske ali otroci, pomemben je tudi dnevnik deklice iz 90. let v Bosni in Hercegovini.

Dnevnik Ane Frank je literatura, ki se nahaja v vsaki knjižnici, praktično vsak ve, za kaj gre. Sprva sem jo res jemala kot dokumentarno gradivo, ampak potem, ko besedilo večkrat bereš in ko razmišljaš ter poskušaš analizirati te zapise, se pravzaprav sploh ne moreš izogniti temu, da jih začneš jemati tudi kot literarno delo. Pri Dnevniku Ane Frank se seveda pojavi tudi vprašanje, koliko je verodostojen glede na redakcije, ki jih je opravil njen oče. Vendar menim, da se moraš v nekem trenutku enostavno odločiti, da gre za dobro zgodbo, da vanjo verjameš in da je vredno skozi njo nekomu nekaj sporočiti.

So takšne zgodbe, polne žalosti, potrebne, da prepoznamo vrednote, ki jih sicer jemljemo za samoumevne?

Seveda, vsaka zgodba, ki nekaj sporoča, je potrebna. Človeka od nekdaj obdaja svet zgodb, posluša jih in jih ustvarja, menda se tudi zato razlikujemo od preostalih živih bitij, s katerimi si delimo ta planet. In ena od zgodb, ki jih je treba vsakič znova povedati, je tudi ta.

Odločili smo se za distanco, naša predstava ni realizem, s katerim bi dobesedno slikali deklico, določili, da je to točno Ana Frank. Zato tudi kot vlogo navajamo sopranistko, Ana v tej zgodbi šele sledi. Ne strinjam se z ocenami, da se naša generacija ne zaveda preteklih dogodkov, da gre nam in mlajšim od nas samo za zabavo. Mislim, da so se ljudje že zasitili zabave, upam, da si želijo doživeti tudi kaj zares pomembnega. V tem smislu smo si prizadevali ustvariti lepo, iskreno predstavo, brez potvarjanja, in vsak član umetniške in izvajalske ekipe je bil enakovreden člen v nastajanju uprizoritve, z vsemi izkušnjami, različnimi mnenji in ozadjem vred.

Ker zgodovinski spomin skozi desetletja izginja - se vam zdi, da je treba na grozote vojne znova in znova opozarjati?

Žal je človeku vojna v krvi, drugače ni sposoben preživeti. Do vojne lahko pride zaradi takšnih ali drugačnih interesov ali samo iz neke globoke inercije po tem, da se moramo stalno vzpostavljati znotraj nekega prostora, pa zapadamo v spore, ki jih potem rešujemo na brutalen način. To, da živimo v nekem mirnem svetu, blagostanju, da smo končno postali boljši, kot smo bili, je največja utopija, kar jih obstaja. Vzpostaviti mir in ga vzdrževati, to je pravzaprav najtežja stvar.

Ne vem, koliko smo sploh še dojemljivi, da nam en tak opomin zleze pod kožo, da se zavedamo, da se to lahko zgodi tudi nam. Čeprav smo soočeni z najbolj brutalnimi posnetki, ki krožijo po spletu, nam to ni dovolj, da bi se zavedali, kaj je v bistvu vojna. V resnici je človek nekaj zelo majhnega in človeštvo zelo podvrženo vplivom majhnega odstotka ljudi, ki manipulirajo svet. Umetno nas vzdržujejo srečne v nekem balončku, temu se moramo nekako podrediti, po drugi strani pa delajo z nami prav vse, kar se jim zahoče. Verjetno smo v tem ciklusu že od nekdaj in če se vrnem h grozotam vojne, slike bojišč so popolnoma identične slikam iz katere koli vojne pred tem, le da so ljudje uporabljali druga orožja. Destrukcija kot rezultat pa je popolnoma enaka.

Pa ima mali človek sploh možnost, da se upre, glede na to, da vojne ponavadi začnejo in usmerjajo neki veliki igralci?

Največja tragedija zgodbe o Ani Frank oziroma zgodbe v naši predstavi je, da znotraj te 'igre' propade posameznik, ki je povrh vsega še brez krivde kriv. In kaj sploh lahko naredi tak posameznik? Največ, kar lahko naredi, je, da ostane zvest samemu sebi, ne glede na to, kaj se mu zgodi ali godi, da se ne pusti zmanipulirati, prestrašiti, da ne obupa, da se zaveda stvari okrog sebe ter da hodi okrog z odprtimi očmi in odprtim srcem.

Za zgodbo o deklici v skrivališču, ki odhaja v smrt in počasi pred našimi očmi v svojih mislih izginja, točno vemo, kako se konča. Anina največja zmaga je, da je ostala takšna, kot je, da ima navkljub vsem grozotam na koncu še toliko pozitivne energije in moči v sebi. To so tista kvalitetna sporočila. Ljudje jih prepoznavajo, a se jim na žalost ne predajo, saj si je verjetno najlažje zatisniti ušesa in reči, to me ne zanima. Velik del človeštva je v zelo velikih stiskah, mnogi nimajo dovolj moči, da bi se vsemu temu zoperstavili. Ali res navkljub temu še vseeno lahko iščemo rešitve in smo pri tem iskreni?

Ampak moč množice je ponavadi tista, ki prevlada. Da lahko posameznik nekaj spremeni v dani situaciji, ni to na nek način idealistično, morda celo naivno razmišljanje?

V zgodovini človeštva je bilo kar nekaj posameznikov, ki so znali in zmogli ostati zvesti samemu sebi, npr. Mahatma Gandhi, mati Tereza, tibetanski duhovni vodja dalajlama, pa južnoafriški voditelj Nelson Mandela, številni borci za pravice temnopoltih v ZDA, veliki ljudje so živeli in še živijo na različnih koncih sveta. So pa med njimi tudi številni majhni, skorajda nevidni ljudje, vsem pa je skupno to, da so bili in so v svojem načinu življenja in razmišljanja fenomenalno iskreni. Pravzaprav ne vem točno, kaj je tisto v njih, ker to ni samo karizma. A so prepričali množice, ki so jim verjele, in zgodile so se spremembe, tudi v družbenih redih.

Trenutno smo v zelo turbulentnem času, doživljamo kataklizmo neke prehodne družbene in svetovne ureditve. Ta je vedno bolj prozorna, ne funkcionira, ustvarja nesrečne ljudi in tragedije. Polni smo nekega new agea, ampak stvari so zelo preproste. Kot pravi stari slovenski pregovor - najprej počisti pred svojim pragom. Ljudje smo zelo zapackani, ne samo s slabo in nekvalitetno hrano, tudi s slabimi idejami. Veliko več naredimo za svoje telo kot za svojo notranjost.

Človeštvo pa vendarle hrepeni po boljšem, zato ljudje zapuščajo domove, ker zanje tam, doma, postaja nevzdržno, podajo se na pot za svojim idealom, tako kot je šla lepa Vida. Zdaj resnično začenjamo vsi hrepeneti. Največja tragedija človeštva pa je, da obstajajo samo navidezne rešitve, gladkega reza in mirnega konca preprosto ne znamo ustvariti.

Kdo je ciljno občinstvo predstave?

Ciljno občinstvo so vsi obiskovalci opernih predstav. Po eni strani bi želeli na predstave povabiti vse ljubitelje glasbe in glasbenega gledališča ter po drugi strani vse tiste, ki jih zanimata tematika in naše sporočilo. Še posebej pa nagovarjamo mlajše občinstvo in vse, ki bi želeli v naročju umetnosti skupaj z nami podoživeti spomin na dogodke izpred 70 let.