Svetlana Makarovič je bila rojena 1. januarja 1939 v Mariboru, v času druge svetovne vojne se je njena družina preselila v Ljubljano. Po končani osnovni šoli je obiskovala vzgojiteljsko šolo. Pri petindvajsetih letih je objavila prvo pesniško zbirko Somrak (1964). Po neuspešnem študiju umetnostne zgodovine in italijanistike se je vpisala na AGRFT. Ker ni imela denarja, je živela kar na AGRFT in v zaodrju Mestnega gledališča ljubljanskega. V Strniševi poetični drami Samorog je odigrala eno glavnih vlog – Uršulo in zanjo prejela nagrado na Sterijevem pozorju, ki je bil eden najpomembnejših festivalov na območju nekdanje Jugoslavije. Nato se je pridružila takrat na novoustanovljenemu Gledališču Koper. Kot igralka je gostovala tudi v SNG Drami Ljubljana, kjer je v Strniševi drami Žabe igrala ob Poldetu Bibiču in Janezu Hočevarju Rifletu.

Sedemdeseta leta so bila za Makarovičevo zelo plodna, izšle so njene pesniške zbirke Kresna noč (1968), Volčje jagode (1972), Srčevec (1973), Pelin žena (1974), Vojskin čas (1974) in Izštevanja (1977). Sledile so jim Sosed gora (1980), Pesmi o Sloveniji za domače in tuje goste (1984), Krizantema na klavirju (1990), Tisti čas (1993), Bo žrl, bo žrt (1998). V samozaložbi je izdala 100 izvodov v svilo vezanih izborov svojih pesmi Samost (2002), vsak je bil vreden 200.000 tolarjev, prodala jih je polovico. Ostalo je shranila za dediščino, iz katere naj bi financirali mariborski azil za živali.

Ob poeziji in svojem delu za otroke je pisala tudi časopisne kolumne, ki jih je v knjižni obliki z naslovom S krempljem podčrtano objavila leta 2004. Izdala je več plošč in napisala več besedil za popevke, sama tudi nastopa in izvaja koncerte. V Prešernovem gledališču Kranj in Mestnem gledališču Ptuj je bila leta 2014 uprizorjena njena drama Mrtvec pride po ljubico.

Za svoje delo je prejela več Levstikovih nagrad (1973, 1975 in 2011 za življenjsko delo), nagrado na Zmajevih otroških igrah (1975), nagrado Prešernovega sklada (1976), nagrado Janusz Korczak honour list (1987), Jenkovo nagrado (1994) in Prešernovo nagrado (2000), ki jo je zavrnila, Viktorja za življenjsko delo (2002) ter zlatnik poezije (2012). Slovenska sekcija za mladinsko književnost IBBY jo je večkrat kandidirala za Andersenovo nagrado. Leta 1992 je bila uvrščena na častno listo IBBY. Prejela je tudi odlikovanje zlati red za zasluge Republike Slovenije (2009) in naziv častne meščanke Ljubljana (2011).

Svetlana Makarovič sodi v vrh slovenskih ustvarjalcev za otroke in mladino. Med njena najbolj znana dela za otroke sodijo Pekarna Mišmaš (1974), Sapramiška (1976) in več zbirk pravljic Miška spi (1972), Take živalske (1973), Kosovirja na leteči žlici (1974), Kam pa kam, kosovirja? (1975), Vrček se razbije (1975), Glavni petelinček (1976), Pravljice iz mačje preje (1980). Njena zbirka pravljic Mačja preja (1992) je prva knjiga, posvečena otrokom. Leta 2008 so izšle Svetlanine pravljice. Za mladino je pisala tudi dramatiko ali pa je za gledališče in radio priredila svoje pravljice, med najbolj znanimi odrskimi deli so Sovica Oka, Pekarna Mišmaš, Sapramiška, Mi, kosovirji, Tacamuca in mnoge druge. Njena besedila so prevedena v številne tuje jezike (angleščino, italijanščino, nemščino, češčino, španščino …). Objavila je tudi nekaj prevodov in prepesnitev, npr. znamenitega Picka in Packa Wilhelma Buscha. Njena besedila za otroke so del sodobne klasike, nekatera med njimi so ponarodela.

Sama trdi, da ne piše za otroke, pravi: … pravljice pišem, ker mi je blizu literarni žanr in ker ljubim pravljice. Prav zato so moje pravljice najboljše v Sloveniji, o tem sem prepričana. To, kar stroka reče, me ne zanima, vem pa, da obstajajo otroci, ki so nežni in ki poslušajo pravljico z odprtimi usti in jo dojamejo tako, kot je bila povedana. In to je tisto lepo. Vsi otroci pa niso taki. In navsezadnje ne vem, zakaj je treba imeti rad vse otroke pa vse ljudi pa vse živali. Jaz navsezadnje nimam odnosa do slonov. Jaz imam rada muce, veverice, nimam rada slonov. A gre za to, da je treba do vseh živali biti pravičen in da jih je treba pustiti pri miru. Samo za to gre, za nič drugega. Najhujše, kar se živali lahko zgodi, je človeška roka, zlobna človeška roka.¹
 
Dela Svetlane Makarovič za otroke in mladino sodijo v vrh slovenske mladinske književnosti zaradi izvirnosti tako v vsebini kot tudi v žanru kratke sodobne pravljice. Značilnosti njenega pisanje so: družbena angažiranost, problemska tematika (drugačnost), izvirno poimenovanje posameznih likov (Pek Mišmaš, Kosovir …) in subverzivnost (upor). Glavni junaki njenih del so pogosto personificirane živali (muce, miši, žabe, veverice, lisice …) ali pa domišljijska bitja (vile, škrati …). Redkeje nastopajo otroci ali odrasli. Pa še takrat so to osebe z družbenega roba (potepuhi, sirote), posebneži (Teta Magda). Junaki njenih del so drugačni – osamljeni (Sapramiška), antijunaki (Mali parkelj Malič) ali uporniški (Škrat Kuzma, Kosovirja). Njene osebe so pogosto brez doma, lačne ali drugačne (pohabljene, jecljajo …). Pogosto na svoji poti dozorijo skozi različne preizkušnje in naredijo razvoj od egoizma do sociocentrizma. Najpogostejši je arhetip otroka brez staršev. Svetlana Makarovič ne idealizira in ne romantizira podobe otroka in otroštva, še manj sveta odraslih. Ta svet problematizira. Njene osebe niso nikoli poslušne in ubogljive. Ker a priori ne upoštevajo pravil odraslih, delajo lastne napake, s tem pa dozorijo in pridejo do lastnih spoznanj, kar je značilnost subverzivne književnosti. Odpirajo teme, ki so v mladinski književnosti pogosto tabu – alkoholizem (Pijani trot), evolucija (Kako se je opica spremenila), kanibalizem (Kokoš Emilija), motnje prehranjevanja (Tacamuca), nasilje nad otroki (Netopir Kazimir), politika (Človek ne jezi se, Leva in desna roka), religija (Mali parkelj Malič), samomor in smrt (Sapramiška), spolnost (Glavni petelinček), striptiz (Ognjiček vražiček), otrok posilstva (Sneguročka), motiv spolne zlorabe otrok (Rdeče jabolko).

V njenih zgodbah imajo osebe pozitivna in negativna čustva, v besedilih so tudi nekateri moderni trendi, kot so odsotnost očeta in menjava vlog med otroki in starši. Zgodbe so zgrajene tako, da zbujajo empatijo, ker so osebe uboge in tudi pogumne v dejanjih. V besedilih se Svetlana Makarovič dotika domišljijske ali fantastične ravni. Dejanje je osredotočeno okoli junaka in njegovega socialnega okolja. Junaka se zavrača, zasmehuje, ne sprejema. Po izkušnjah junaki dozorijo in dokažejo, da so cilja vredni le junaki. Njena besedila so družbeno kritična in družbeno angažirana.

Njene osebe so najpogosteje personificirane – Sapramiška, Sovica Oka (govorijo, a še vedno živijo v skednju, jedo lešnike). Makarovičeva v svojih delih pojmuje živali kot bitja in poudarja premik od antropocentrizma h konceptu sociocentričnosti (sobivanja). Živali obravnava kot bitja, ki niso podrejena človeku. Njena besedila spodbujajo mlade bralce k simpatiji ali empatiji do živali. Pravi: V vseh mojih mladinskih zgodbah nastopajo živali, to povedo že naslovi knjig. Ljubezen do živali pa je tako močna, da vznemirja tudi mojo fantazijo in potem začutim potrebo, da jih ne samo opisujem, temveč tudi ustvarjam po svojem dopadenju, po svoji volji.²

Sama je dejala, da ne priznava razlik med otroško in mladinsko literaturo. Mi, ki smo odrasli, potrebujemo pravljice, da v tesnobi sveta, kjer živimo, laže ohranimo vero v lepo. Mislim, da ne znam pisati samo za otroke; pišem za otroke in odrasle hkrati. Otroci ljubijo situacijsko komiko, pretiravanja, vnanje učinke, nimajo pa niansiranega odnosa do humorja; pri branju se vživljajo v zgodbo in se poistijo z junaki, zanje je vse resnično. Zato otrokom, kadar pripovedujem, namenim predvsem fabulo in smešne situacije, povem jim, kaj se je komu zgodilo, in ne, kaj je kdo rekel. Dialogi so namenjeni odraslim; v dialogih je moj niansirani humor.³

Svetlana Makarovič je napisala več verzij knjige Pekarna Mišmaš. Prva iz leta 1974 je bila osnova dramatizacije Jureta Novaka. Osrednji motiv je krivda vseh prebivalcev Miševega za Mišmašev odhod. Značilno za Slovence je, da ne morejo sprejeti nečesa dobrega in drugačnega kot pozitivnega, temveč vohljajo, obrekujejo, se sprenevedajo in celo lažejo.

V drami sta dve ravni dogajanja – realni svet v uvodnem in zaključnem delu v Miševem ter domišljijski svet v osrednjem delu, ki se odvija v mišjem kraljestvu. Pek Mišmaš peče najboljši kruh, zastonj ga deli tistim, ki si ga ne morejo kupiti. Vendar se drži bolj zase in neke noči mlinarica Jedrt, ki je na Mišmaša jezna, saj od nje kupi premalo moke, izvoha skrivnost: Mišmašu pomagajo peči kruh miške. Jedrt novico takoj raztrobi vaščanom, ki se ne postavijo na Mišmaševo stran, temveč zahtevajo vpogled v njegovo zasebnost. Mišmaš zato zapusti Miševo.

Obstaja tudi nadaljevanje knjige Pekarna Mišmaš z naslovom Pekarna Mišmaš v Kamni vasi.


Opombe
1 http://www.siol.net/novice/rubrikon/siolov_intervju/2012/01/svetlana_makarovic.aspx
2  Branko Hofman: Pogovori s slovenskimi pisatelji.
3  Ibid.


Literatura

• Milena Mileva Blažić: Branja mladinske književnosti. Ljubljana, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, 2014.
• Milena Mileva Blažić: Skriti pomeni pravljic, od svilne do jantarne poti. Ljubljana, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, 2014.
• Berta Golob: Do zvezd in nazaj: srečanje z mladinskimi pisatelji. Ljubljana, Mladinska knjiga 1995.
• Branko Hofman: Pogovori s slovenskimi pisatelji. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1978.
• Jezik in slovstvo, let. 56 (2011), št. 1–2.
• Splet: http://www.siol.net/novice/rubrikon/siolov_intervju/2012/01/svetlana_makarovic.aspx.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/9500 Kb)