Raznorodnost kot prednost
Ples v maskah je brez dvoma velika Verdijeva opera, ki pa se vseeno morda rahlo razlikuje od drugih skladateljevih gledaliških stvaritev. Povsem drži, da je dramaturško stilno raznorodna, nekateri ji to očitajo tudi v glasbenem smislu. Sam pa mislim, da je ta stilna neenotnost v današnjem času, ki je uzakonil raznorodnost kot samosvoj slog, pravzaprav prednost. In v čem se kaže neenotnost, ki je prednost? Morda v nekakšnem nesorazmerju med politično poanto zgodbe in romantično, na trenutke čustveno zelo privzdignjeno zgodbo o ljubezni in prevari. V resnici je Verdijev Ples v maskah zaradi stilne neenotnosti zelo sodobna in sveža opera.

Različnost prizorišč
Operna zgodba pred nas postavlja kar pet zelo različnih prizorišč. Prva slika, ki se dogaja v Riccardovi palači, palači poslanika, kralja – skratka vplivnega moža, politika, državnika, človeka na vrhu – je ambient zelo bogatih ljudi, ki so politična smetana družbe. Druga slika je pravi kontrast prvi, saj prikazuje svet revežev, revnih ribičev, razočarancev,  nekakšno dno dna. Tu kraljuje prerokovalka, ciganka, ženska, ki ima dobre zveze s hudičem. Ta slika je v resnici, če jo jemljemo scensko preveč dobesedno, zelo romantična, patetična in zato lahko deluje operno zaprašeno. Mnogo velikih opernih produkcij se scenografsko pusti zapeljati prav v takšno »opernost«, zato kljub izvrstnim pevcem in fantastični glasbi delujejo precej neprepričljivo. Gledališko. Tretja slika je po vzdušju nadaljevanje druge. Je srhljivo romantična, že skoraj pravljična. To je prizorišče morišča, srhljivi prostor eksekucije, kjer pa raste čudežna zel pozabe. In prav tu se srečata ljubimca, doživita vrhunec ljubezenske izpovedi in hkrati padec v izdajstvo, v prevaro in smrt. Četrta in peta slika sta podobni prvi. Politična spletka se izvije iz družinskega razčiščevanja in v peti sliki, na plesu v maskah, doživi politična zarota svoj vrh v umoru Riccarda.

Skupna tema
Ko sem razmišljal o uprizoritvi, se mi je zdelo pomembno, da iz te vihrave, pa tudi romantično prenapete operne zgodbe izluščimo bistvo, skupni imenovalec, skupno idejo, temo, ki se pojavi največkrat in ki je hkrati tudi aktualna in sodobna. V psiholoških,  medčloveških odnosih je to brez dvoma tema izdaje in izdajstva. Izdajstvo in izdajalci domujejo v vseh časih enako intenzivno. Izdajajo nas politiki, ideologije, šefi v službah, prijatelji, tudi sami neprestano izdajamo – sebe, drugega, svoje ideale ... Izdajstvo zelo dobro poznamo. Slovenci pa sploh, saj se z njim žal ukvarjamo neprestano. 

Izdajstvo
Opera Ples v maskah je prežeta z izdajstvom. Riccardo izda prijatelja Renata, ker se spogleduje z njegovo ženo. Izda zaupanje nekaterih svojih oficirjev in tudi navadnih vojakov, o čemer poje mornar Silvano. Izda svoj stan, saj se preveč spogleduje z ljudstvom. Za zabavo zahaja med revne ribiče. Švedskemu kralju Gustavu, ki je bil nekakšen zgodovinski model za Riccarda, so očitali prav to, da se je preveč družil z navadnimi ljudmi. Mogoče je bil to tudi eden izmed razlogov za njegovo odstranitev.

Renato, Riccardov prijatelj in njegov varuh, danes bi mu rekli notranji minister, mogoče celo šef državne varnosti, izda prijatelja, svojega kralja, svojega varovanca. To je zares hudo izdajstvo. Tisti, ki bi moral varovati svojega vladarja, ga izda, še več, ubije ga. Seveda Renatovemu izdajstvu botruje ljubosumje, vendar to ne opravičuje podlosti njegovega ravnanja. Četrta slika, ki je obračun z nezvesto ženo in hkrati Renatova sklenitev pakta z opozicijskimi oficirji, je vrh drame tako v smislu zgodbe kot v glasbenem smislu. V tej sliki je Verdi napovedal svojega Othella, predzadnjo in po mojem mnenju njegovo najboljšo opero. Žrtev Renatovega ljubosumja in maščevanja torej ni samo Riccardo, ampak tudi Renatov in Amelijin otrok. V četrti sliki se vse dogaja v njegovem imenu, v naši uprizoritvi pa celo vpričo njega, kar še poveča ostrino in brutalnost razčiščevanja. Slika se  začne in konča s samoto otroka, ki ni ničesar kriv in je zato največja žrtev neumnega sveta odraslih. Renato namreč izda tudi svojega sina, saj njegovo življenje z nerazumljivo lahkoto zastavi zarotnikom, ker jih hoče na ta način prepričati v resničnost svoje odločitve, da se jim pridruži. Grozljivo. Izdajstvo nad izdajstvi je, ko izdaš svojega otroka. In Renato to stori. Kot da otrok ni njegov. Bolj je zaslepljen s sovraštvom in ljubosumjem kot Othello.

Amelija izda svojega moža. In to celo dvakrat. Prvič, ko se spogleduje z Riccardom, in drugič, ko hoče Riccarda zaščititi pred umorom in mu napiše opozorilno pismo.

Celo Oskar, ta prostodušna, naivna figura, nekakšen osebni tajnik (tajnica) Riccarda, nehote izda svojega službodajalca.

In ne nazadnje vojaki, oficirji, ki Riccardu ves čas strežejo po življenju, od vsega začetka izdajajo. Zastopata jih Samuel in Tom. V drugi sliki, kjer prerokovalka Ulrika napove, da bo Riccarda ubil tisti, ki mu bo prvi segel v roko, oficirja Samuel in Tom izdata celo svoje lastno izdajstvo, saj se potuhneta, se strahopetno umakneta in nočeta sprejeti ponujene roke, ki bi ju razkrinkala. Tudi v končnem obračunu ju nekako skoraj ni več zraven. Renato ubije Riccarda sam. Vojska, ki je vseskozi  spletkarila in izdajala, obstoji ob strani. Morda pa celo prevzame oblast in si umije roke? To bi bilo najbrž zelo današnje, zelo aktualno.

Tudi pri Ulriki, ki jo razumem kot resnično vedeževalko, in ne kot čarovnico/šarlatanko, saj napove Resnico, bi lahko našli trenutke izdajstva. Mar ni izdajstvo vedeževalskega poklica prav to, da napove slabe dogodke?  Mar niso pravi vidci moralno zavezani sporočanju dobrih dogodkov, slabe napovedi pa naj bi ostale v namigu in v rokah nepredvidljive usode in zgodovinskega teka dogodkov, s katerim ne moremo in ne smemo tekmovati in ga obrniti v drugo smer?

Na vsak način je izdajstvo kot moralna kategorija v današnjem času, ko nas politiki in trgovci z novci neprestano izdajajo in varajo, izjemno zanimivo, že kar pomenljivo aktualno. Če pa vladarja izda njegova lastna vojska, rečemo temu vojaški državni udar. Zelo dobro ga poznamo. Če odpremo televizijo, lahko ta trenutek skoraj v živo spremljamo vojaške ali policijske zamenjave oblasti.

Ko natančno pregledamo operni libreto, vidimo, da je vojaško izdajstvo še kako prisotno. Tudi v sami uverturi je glasbena tema, ki vsakokrat uvaja nastop oficirjev, enako močno prisotna kot lirična ljubezenska tema. Vojaki Riccardu neprestano strežejo po življenju. Že takoj v prvi sliki ga poskušajo ubiti, pa si premislijo. V drugi sliki prav tako, pa jim ljudstvo, revni ribiči, ki imajo Riccarda radi, to prepreči. Politični umor spet visi v zraku v tretji sliki, ki je tudi sicer polna obratov, vendar Riccarda za las reši Renato. Reši ga, sebe pa pogubi. V četrti sliki se zarota razširi in zares postane nevarna, v peti pa smo na plesu v maskah priča umoru, javni eksekuciji. Ples v maskah, kako prikladno, kako simbolično, kako sodobno!

Riccardo je kralj
Zaradi politične poante naše predstave se mi je zdelo pomembno, da Riccardov lik stoji na vrhu sveta. Da ni zgolj guverner, pač pa šef, vrhovni poveljnik, vladar, kralj, predsednik … Ker je bila prva verzija opere napisana tako, da je bil glavni lik kralj – šlo je za zgodovinsko dejstvo iz Švedske zgodovine –, se mi je zdelo smotrno, da na nekaterih mestih spremenimo naslavljanje. Preprosteje: da Riccarda spremenimo v kralja. Umor, uboj kralja je politično dejanje, ki spremeni oblast, uboj kralja, predsednika  je zarota, izdajstvo izdajstev. Da pa nam ne bi bilo treba (tudi nobene potrebe ni) celotne predstave postavljati v švedski historični trenutek, smo spremenili samo status glavnega junaka. Kot je prvotno želel Verdi. Saj ne gre za konkretni zgodovinski dogodek, gre za politiko, za politični umor kot splošni znak civilizacije danes.

Kakšen bo svet po Riccardu?
Dimenzija političnega umora se mi zdi za današnji čas še posebej zanimiva. Sicer Riccardo pade pod streli ljubosumnega moža, vendar je v ozadju vseskozi prisotna zarota vojakov. Lahko se vprašamo, kakšen bo svet po Riccardu? Kdo bo prevzel oblast? Odgovor je jasen: vojska. Prihodnost, ki nas čaka, je militantna. Ljudskega vladarja, ki je rad zahajal med navadne ljudi, ki je ljubil zabavo, ki je bil poln življenja, ki ni maral maščevanja, starih zamer (tako vsaj pravi), bo zamenjal vojaški red. Je to perspektiva današnjega sveta? Najbrž.

Stopnice kot svet
Ko sva s scenografom razmišljala o prostorskih rešitvah Verdijeve zgodbe, sva iskala predvsem nekakšen skupni imenovalec vseh petih scenskih prostorov, ki nam jih nalaga operna zgodba. Graditi pet različnih scenografij bi bilo v današnjem, sodobnem gledališkem času povsem neprimerno. Za slovensko opero pa tudi finančno nevzdržno. Kljub vsemu je bilo treba najti takšno scenografsko rešitev, ki nekaj pomeni in hkrati omogoča vse atmosfere, ki so potrebne. S scenografom Brankom Hojnikom (odlično sva sodelovala že pri Golobovi operi Ljubezen kapital in mnogih drugih predstavah) se nama je zdel zelo pomemben scenski kontrast med prvo in drugo sliko. Prva slika je nekakšen dvor, vrh družbe, prostor blagostanja, bogastva, svet privilegiranih oblastnikov, druga slika pa je drastični kontrast prvi. Dno. Kloaka. Prizorišče revežev. Razočarancev. Po tej scenski in dramaturški vertikali se gibljeta sporočilo in zgodba Plesa v maskah. Ob analitičnem razmišljanju sva zelo logično prišla do skupnega prostorskega imenovalca, to so stopnice. Ne v palači, hiši, pač pa stopnice kot svet. Stopnice kot metafora za človeško življenje. Po njih se vzpenjamo in spuščamo. Nekateri potujejo navzgor, drugi navzdol. Kaj je navzgor? In kaj je navzdol? Ko se rodimo, stopimo na stopnice sveta, in ko odidemo, odidemo po stopnicah. Navzgor? Navzdol? Cezarja so ubili na stopnicah. Pa še koga najbrž. Osrednja sekvenca velike filmske umetnine Sergeja Mihajloviča Eisensteina Križarka Potemkin se dogaja na velikem stopnišču. In še bi lahko naštevali. Stopnice so močna metafora za hierarhijo sveta ter za neprestano dinamiko življenja. S scenografom sva odkrila jasen simbol in skupni imenovalec scenskega prostora. Pod stopnicami, nad stopnicami, na vrhu stopnic, vzpenjanje, padanje … vse to so dinamične komponente naše predstave. 

Maske
Že v naslovu nas je Verdi opozoril na maske. Pri tem seveda ni mislil zgolj na poimenovanje pete slike, kjer zgodba doživi svoj tragični razplet na plesu v maskah. Operna zgodba vseskozi govori o maskah. O tistih, ki jih ljudje nosimo vsak dan. Za katerimi skrivamo svoje bistvo. Svojo ranljivost. Politika je ena sama maska. Kralj je maska za svoje podložnike. In podložniki nosijo maske pred oblastjo. Vsaka laž, neresnica, je maska. Vsako izdajstvo je maska. Vojska ne skriva svoje maske, zelo odkrito šepeta o sovraštvu do kralja in o svojih namerah  nasilni odstranitvi. Tudi Riccardo se ne trudi skrivati svojih mask. Pravzaprav v tej operni zgodbe skoraj ni osebe, ki ne bi nosila maske. Tudi resnica, ki jo prerokuje Ulrika je samo maska resnice. Brez maske je samo otrok Renata in Amelije. In kakšne maske nosijo nastopajoči v tej predstavi? Predvsem maske čustev: jeze, sovraštva, ljubosumja pa tudi strastne in slepe ljubezni. Maska je tudi sicer simbol človeške živalske duše. Karnevali so razbrzdani, pod masko smo lahko popolnoma drugačni, kot sicer zahteva od nas civilizacijski protokol. Maska nam omogoča, da sprostimo svoja animalna čustva, da za hip spustimo z verige svojo žival. Igranje z ekstremnimi čustvi pa je vedno hoja po robu, med življenjem in smrtjo. Žal mi je, da v naši predstavi zaradi povsem banalnih finančnih zadev ne bomo mogli realizirati plesa v maskah kot sprostitev animalnega sveta človeške zveri in v zadnji sliki ustvariti podobo bochevskega  sveta mask in mimikrije. Pa drugič.

Vsi nosimo maske
Mask ne nosimo samo na zabavah v maskah, te niso nevarne, iz papirja so. Najbolj nevarne so tiste, ki smo si jih ustvarili in nataknili z medsebojnimi odnosi, sovraštvom, ljubosumjem, zavistjo ali s politično koristoljubnostjo. Verdijeva opera Ples v maskah v resnici uprizarja svet v maskah. Še več: uprizarja svet, ki je maska.             

Iz gledališkega lista uprizoritve