Odvratne rime niso čisto nič odvratne.

Nasprotno! Duhovite so, slikovite, barvite, čudovite! Pa tudi lepo zavite. In navihane, pa še ravno prav nabrite, da jih težko ujameš in udomačiš. Čeprav so blazno prijazne in prav nič tečne. Rime Roalda Dahla so pravzaprav zelo odkritosrčne, in to na noro zabaven način.

Lahko bi jih naslovili kar zabavne rime. Ampak pesnik in pisatelj s tem ne bi bil preveč zadovoljen.

V čem so Dahlove rime pravzaprav odvratne?

Predvsem v tem, da nam Dahl najbolj znane pravljice na svetu, pravljice, ki so v resnici sestavni del vsakega človeka, pove na novo. Na neki način nam razkrije pravo resnico pravljic.

Povejmo pravljice tako,
kot v resnici so se zgodile.
Tudi če potem
ne bodo nam več mile.

Seveda pa tudi Dahlova na novo odkrita resnica Rdeče kapice, Pepelke, Jakca in fižolčka ter Treh prašičkov nikakor ni in noče biti dokončna. Iz starih, že neštetokrat povedanih pravljic je Dahl naredil nove pravljice, ki pa niso čisto nove. Oblekel jih je v nove obleke, mogoče malce bolj sodobne, mogoče malce bolj po meri današnjega sveta. Predvsem pa njegove pravljice nimajo srečnih koncev.

Srečni konci se Dahlu sploh zdijo velika izmišljotina. Srečni konci v življenju niso tako pogosti, je prepričan Dahl. Zato se tudi njegove zgodbe, njegovi romani na koncu po navadi zasukajo čisto drugače, kot smo vajeni. Veliko bolj življenjski so. To pa nikakor ne pomeni, da iz Dahlovih del, tudi iz Odvratnih rim, ne vejejo svetla energija, dobra volja, prijazen duh, ki pač sprejema življenje veliko bolj realno, kot je bilo to včasih pri pravljicah v navadi.


Foto: Miha Fras
Romantične pravljice, nežne kakor cvet,
so mojstri cmarili obilo let.
Sladkali so jih, v kič odeli večni,
da otroci bi bili veseli, srečni.

Roald Dahl nam ne teži, hoče samo, da na pravljice, ki so z nami od prazgodovine, ki pomenijo etičen pogled na svet, saj so pravljice tudi prve vzgojiteljice našega duha, pogledamo malce drugače, iz drugega zornega kota. Bolj kritično. Iz današnjega časa. Vendar želi tudi, da se pri tem zabavamo. Kar pa z njegovimi iskrivimi, duhovitimi, nagajivimi verzi sploh ni težko.

Tako v naši predstavi srečamo same dobre, stare pravljične znance. Rdečo kapico, Babico, Volka, Tri prašičke, Pepelko, Jakca in še mnoge druge. Nekateri naši znanci se v kakšni pravljici pojavijo tudi takrat, ko tega ne pričakujemo. Kar je blazno smešno! Dahlove pravljice se namreč prepletajo med sabo. Kot da so vse prišle v gledališče na veliki žur in zato Rdeča kapica brez problema sede za mizo, kjer se gostijo Trije prašički, in tudi Volk lahko pobegne v kakšno drugo pravljico in tam dela zgago. Pri Dahlu, toliko ga pa že poznamo, je vse mogoče oziroma nič ni nemogoče.

Toda kljub vsemu je pred nas, ustvarjalce nocojšnje predstave, Dahl postavil kar nekaj pasti. Kar nekaj vprašanj je zastavil, na katera smo si morali odgovoriti. Najprej smo morali izbrati pravljice. Kar je bilo precej zoprno opravilo. Kajti prav vse Dahlove prepesnitve pravljic so zanimive, duhovite in sploh prfektne. Najraje bi uprizorili kar vse. Vendar se je bilo treba odločiti. In odločili smo se za štiri. Hkrati pa smo morali razmisliti tudi o povezavi med njimi. Odločili smo se kar za Dahla. Za Pripovedovalca, ki nam pravljice pripoveduje, in iz njegovih besed se čudežno izvije gledališče, z vsemi svojimi čarovnijami. Na oder pridejo maske, kostumi, glasba, rekviziti, tudi kakšna krava se najde vmes. Dovolili smo si, da so nas pesnikovi stihi začarali v gledališče. In to res ni bilo težko. Bilo je celo zelo zelo zabavno. Zelo smo uživali pri svojem delu. Tudi naš kostumograf Alan je užival in scenograf Branko. Da ne govorim o Jurkiju, ki je napisal glasbo, pa o Rosani, ki nas je naučila plesati. Mislim, da so se prav vsi v gledališču veselili, ko je nastajala naša predstava.

In gledališče je veselje!

Pa tudi kakšna pametna misel mora biti vmes.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 6694 Kb)