Gledališče kot neskončna množica svetov (Besede S. Horvata). Kateri in kakšni so tej svetovi? Veliko sodobnih dramatikov uprizarja lastno besedilo . Zakaj? Zakaj gre dramatik sploh na oder, zakaj se pravzaprav vrača na oder - je to zato, ker ne zaupa besedila v uprizoritev ali ker se počuti v krizi? Kaj pa je kriza dramskega avtorja? - Se vi, kot dramatik, počutite kaj v "krizi"?
IVO SVETINA: Da začnem s koncem vašega vprašanja: kot dramatik se ne čutim v krizi vse do tistega trenutka, ko se odločim, da začnem pisati dramo. Tedaj nastopi kriza, ki se ji reče tudi dvom in strah pred tem, ali bom sploh znal v dramski obliki napisati tisto, kar sem si pred tem zamislil. Pri tem vztrajam pri odločitvi, da je (zame) dramski tekst literatura, še več, da je vrhunec pesništva (kot je bila tragedija za stare Grke), zatorej ne "gradim", ne "konstruiram" dramsko besedilo, zaradi česar sem tudi deležen pripomb gledaliških praktikov (npr. Dušana Jovanovića), da svoje drame preveč "pišem". Seveda jih pišem, ker - kot rečeno - je zame dramska forma literarna forma. Četudi sem tudi sam deloval v gledališču (od Pupilije Ferkeverk, preko Pekarne do Slovenskega mladinskega gledališča in sicer kot dramaturg, režiser, umetniški vodja inp.) in se zaradi tega zavedam, da se z dramskim besedilom na odru začne dogajati ne le"oživljanje", ampak na neki način tudi njegov "prevod" v gledališki (odrsk) jezik, s čimer je besedilo ne le na skrajni preizkušnji, ampak je tako rekoč postavljeno "pred zid". Mogoče ga je celo "ubiti". In to se je tudi zgodilo z mojo dramo Pasijon po Edvardu Kocbeku, ki ga je prav Sebastjan Horvat "ubil", prepričan da ima pred seboj slab dramski tekst, je raje napisal (s pomočjo dramaturginj) novo besedilo, ki naj bi bilo boljše od mojega. Lahko da je bilo (popolnoma) drugačno, boljše nikakor ne (pa četudi sem sam (zasebno) priznal, da mi je šlo pri pisanju drame v prvi vrsti za upodobitev Edvarda Kocbeka kot tragičnega junaka in ne toliko, da napišem "dobro" igro. To kar je Kocbek v resnici (zgodovinsko) tudi bil!
Gledališki režiserji, ki so hkrati tudi dramski avtorji (ali obratno) kot npr. Dušan Jovanović, Matjaž Zupančič, Vinko Moederndorfer imajo seveda neskončno prednost pred nami, ki smo samo dramatiki! Oni lahko svojo dramo tudi zrežirajo, kar je v zadnjih časih vse bolj priročno tudi za ravnatelje gledališč, ki nenehno tarnajo, da je potrebno za tekst, ki bi ga sicer radi (?) uvrstili v repertoar, najti režiserja. In seveda režiserja je težko najti, saj mu tekst, ki bi ga ravnatelj rad (?) videl na odru, ni po volji, četudi je bil celo že uvrščen na repertoar! Tudi takih izkušenj imam kar nekaj: npr. s svojo (z Grumovo nagrado nagrajeno) igro Biljard na Capriju, z dramo O svitu zlo (Maldoror), z dramo Kamen in zrno, z dramatizacijo Alamuta in Cankarjevih Podob iz sanj.
Seveda pa krizo vedno znova "premagam" in se slej ko prej lotim nove igre, kot je to sedaj, aprila 2010, ko sem začel pisati igro v verzih o pesniku Hoelderlinu z delovnim naslovom Stolp (nad Neckarjem).
MIHA MAREK: V gledališču je svet samo eden, svet uma in domišljije avtorja. V vsaki predstavi je ta svet drugačen, a idealno je zmeraj izčrpan, oropan vseh možnosti razen ene, ki je predstavljena v svoji dokončnosti. Vse je določeno, nič potencialno. V tej obliki se predstava ponudi gledalcu kot predmet, ki ga lahko ta zgrabi samo tako, da sprejme njegove pogoje. To je nujno nasilje nad publiko, a vedno diskretno, nasilje uma in domišljije.
Dramatika je govorica, namenjena izvajanju, zato je drugačna od vsake druge govorice. Kogar zanima ta zvrst govorice, je prisiljen razmišljati prostorsko in časovno. Bolj ko je prostorska in časovna vizija dodelana, manj pripravljen jo je pisec prepuščati režiserju, saj ne želi dopolnjevanja, ampak le udejanjenje. Bolj ko je vizija pisca omejena in določna, manj faktorjev bo prepuščal v odločitev drugim, večji nadzor bo zahteval. Od literarnega avtorstva zato pisec posega še po gledališkem avtorstvu. Morda je to videti kot kriza, a najbrž je le znak, da je potrebno še drugačno gledališče od režiserske obdelave klasikov, zadržanih in korektnih uprizoritev novih dram in samostojnih režiserskih projektov. Temu bi najraje rekel literarno gledališče, ker je njegova prva skrb redukcija spontanosti, določanje nedoločnosti, odpravljanje naključja; torej neke vrste literarni princip.
V krizi je samo tista dramatika, ki ne ve, kakšna oblika izvedbe je zanjo primerna. Če enkrat najdemo pravo obliko, je treba skrbeti še za uresničitev, a idejne krize ni več.
Povezave: