Šedlbauer se je v komično opereto, s katero je kralj valčkov postavil zrcalo lastnemu družbenemu sloju, za ljubljansko Opero prvič poglobil v sezoni 1991/92, na odru pa se je obdržala več sezon. A kot je povedal na včerajšnji novinarski konferenci, je tokrat izhajal iz povsem drugačne osnove. Glavni izziv sta mu predstavljala dialoški oziroma dramski del ter vprašanje, kako ju v prostoru, obdanem z glasbo, vseskozi obdržati na visoki izrazni ravni. Za zasedbo, v kateri je veliko alternacij, so zato dolge študijske in bralne vaje.

Z aktualizacijo Netopirja se mu sicer, kot pravi, ni bilo treba ukvarjati, saj sam po sebi vsebuje dovolj ironije do stanu in spolov, torej do nečesa, kar se zdi samoumevno in s čimer se je mogoče poistovetiti. Mu pa je po vseh teh letih predstavljal kondicijski izziv, ker zahteva "neizprosen brio, ki mu ne smeš popuščati niti za sekundo". Medtem ko zase ni povsem prepričan, je mnogo mlajšim pevcem to po njegovem mnenju uspelo, vsi pa so zasledovali isti cilj - komedija naj zabava.

Dirigent Igor Švara, ki je pri opereti prav tako sodeloval v sezoni 1991/92, je prepričan, da bodo uživali tako interpreti kot občinstvo. Predstave izpred 23 let se spominja z nostalgijo, ker so se "že takrat veliko zabavali" in ob tej zasedbi se bosta zabava in razvedrilo le še nadaljevala. Podobno menita tudi pevca Martina Zadro in Matjaž Stopinšek, ki sta prevzela vlogi zakoncev von Eisenstein. To bo igra med nama, je dejala primadona hrvaškega rodu.

V zasedbi so med drugim še Jure Kušar in Milena Morača, ki bosta alternirala v vlogah zakoncev, Aljaž Farasin in Matej Vovk bosta učitelj petja in Rozalindin nekdanji ljubimec Alfred, v vlogi ječarja pa bo kot gost ponovno nastopil Janez Hočevar - Rifle, po Šedlbauerjevem mnenju "simbol uprizarjanja Netopirja na Slovenskem".

Kostumografinja predstave je Alenka Bartl, koreograf Ivo Kosi, dramaturginja Tatjana Ažman, scenografijo je pripravil Marko Japelj, ki je v ljubljanski Operi likovno opremil vmesnega Netopirja iz leta 2003. Tokrat je fin de siecle ujel v tri popolnoma različne slike v treh dejanjih. Pri tem se po lastnih besedah ni povsem odmaknil od historičnega ali se popolnoma približal modernizmu, ampak je skušal najti srednjo pot.