Srečanje in pogovor z Milado Kalezić in Vladom Novakom

Pogovor bo potekal v torek, 5. maja 2015 s pričetkom ob 18. uri v SLOGI (1. nadstropje, Mestni trg 17, Ljubljana), vodila ga bo Ana Perne.
 
Milada Kalezić, prejemnica Borštnikovega prstana leta 2011

Na odru svoje prve gledališke hiše, Slovenskega ljudskega gledališča Celje, je debitirala še kot študentka dramske igre na AGRFT; leta 1976 je v vlogi ene od »obsedenih« deklet nastopila v Millerjevih Salemskih čarovnicah v režiji Francija Križaja in koreografiji svoje profesorice odrskega giba Lojzke Žerdin. Že na akademiji pa je izkazala nadarjenost za gibalno in plesno izražanje in za svojo plesno študijo prejela študentsko Prešernovo nagrado.

Leto po prvi celjski vlogi je ustvarila Darinko v Jovanovićevi postavitvi Šeligove Čarovnice iz Zgornje Davče, »redko vlogo redkega obsega in naboja,« je zapisal kritik Andrej Inkret in dodal, da je »to bilo, če bi si upali priznati, zares nevarno in lepo čarovništvo samo«. Zanjo je leta 1978 prejela zlati lovorjev venec na festivalu MES v Sarajevu, nagrado Sterijevega pozorja, Borštnikovo nagrado za mlado igralko in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Na Borštnikovem srečanju je bila spet nagrajena leta 1982 za vlogo Lee v Sestrah Wendy Kesselman, svojo drugo nagrado stanovskega ZDUS pa je prejela leta 1995 za vlogi Helene Alvingove v Strahovih Henrika Ibsena – v predstavi, za katero je kritičarka Majda Knap Šembera zapisala, da »jo je vredno videti že zaradi izjemne igre Milade Kalezić« – in Velike brodolomke v Mrožkovi groteski Na odprtem morju.

Leta 1997 je ustvarila večobrazno vlogo v Eksploziji spomina, uprizoritvi po besedilih Heinerja Müllerja in v režiji Eduarda Milerja ter Katarino v Shakespearovi Ukročeni trmoglavki (režija Janusz Kica). Ko je zanju prejela nagrado Prešernovega sklada, je povedala, kako sta bila pri oblikovanju prve pomembna kostum in maska: »Na prizorišču nisem bila več sama s svojimi melanholičnimi očmi, ampak je gledal vame neznani 'vampirski ksiht'.« Za naslovno vlogo v Shakespearovi igri se je bala, da je prestara, a se je režiserjev odmik od izvirnega srečnega konca ujel z njeno vizijo.

V mariborski Drami, kjer je članica igralskega ansambla od leta 2002, se je kot gostja leta 1997 ponovno srečala z Arthurjem Millerjem in njegovo dramo Lov na čarovnice; pod vodstvom režiserja Zvoneta Šedlbauerja je tokrat ustvarila Elizabeth Proctor, po oznaki teatrologa Vasje Predana »ponosno, človeško zrelo, do tragičnih razsegov presunljivo« vlogo, za katero je prejela Borštnikovo nagrado.

Ob prihodu v svojo drugo gledališko hišo je ustvarila Phyllis Hogan v Silverjevih Debeluhih v krilcih (režija Samo M. Strelec) in zanjo leta 2004 prejela nagrado za glavno žensko vlogo na Mednarodnem festivalu malih odrov v Reki. Med vlogami, za katere je bila leta 2010 nagrajena z Glazerjevo listino, je tudi Aase v Ibsenovem Peeru Gyntu, ki se je še posebej rada spominja zaradi vnovičnega sodelovanja z režiserjem Januszem Kico.

»Slednja je ena njenih najzrelejših kreacij,« je zapisano v obrazložitvi Borštnikovega prstana, v kateri je označena kot »poglobljena, odgovorna, izobražena igralka, ki gledališče razume kot nekaj svetega«. Poleg številnih gledaliških je oblikovala tudi več filmskih vlog; v spomin se je najbolj vtisnila kot Meri v Bevčevem filmu To so gadi (1977).
 

Vlado Novak / Foto: Arhiv FBS
Vlado Novak, prejemnik Borštnikovega prstana leta 2014

Za igralca, ki se je po enoletnem angažmaju v novogoriškem gledališču leta 1977 pridružil igralskemu ansamblu mariborske Drame, kjer je še pred začetkom študija na AGRFT odigral svojo prvo vlogo na poklicnem odru (bil je Cosmo de Medici v Brechtovem Življenju Galilea, 1972), je teatrolog Vasja Predan zapisal, da se »srečuje od vsega začetka predvsem z bolj profiliranimi dramskimi liki in tipi, tistimi in takimi, katerih izris je že izraziteje izostren, v določenem smislu jasno prepoznaven, torej ne več mladostno vihrav, marveč značajsko vsaj razmeroma stabiliziran«.

Med njegovimi najizrazitejšimi vlogami sta Simon Veber v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku in Kreont v Gavranovi Kreontovi Antigoni, za kateri je leta 1986 prejel nagrado Prešernovega sklada. Za stvaritev Simona Vebra pa je bil prvič nagrajen tudi na Borštnikovem srečanju 1985, tako s strani občinstva kot strokovne žirije, ki je v utemeljitvi menila, da ga je »upodobil z dostojanstveno držo, silovito notranjo energijo, izraženo z zadrževano, vseskozi obvladujočo in v napetosti rastočo igro«.

Na Borštnikovem srečanju je bil ponovno nagrajen leta 1989 za vlogo Janningsa v Koršičevem Modrem angelu, »dvojni lik«, pri katerem je po mnenju žirije »svoj žlahtni imitatorski talent nadgradil v izvirno igralsko kreacijo notranje razdvojenega umetnika«. Leta 1993 je sledila Borštnikova nagrada za epizodno vlogo, in sicer za Simeonova-Piščika, »opazno miniaturo čehovljanske poetike, razpeto med smešnostjo in tragiko«, ki ga je kot gostujoči igralec izoblikoval v tržaški uprizoritvi Češnjevega vrta.

Gostoval je tudi v drugih gledališčih; igral je v novogoriški postavitvi Marinkovićeve Glorije in za vlogo Don Zaneta leta 1994 prejel nagrado na festivalu hrvaške drame Marulićevi dnevi v Splitu, v kranjski uprizoritvi Pinterjeve Prevare je ustvaril vlogo Roberta, za katero sta ga na Borštnikovem srečanju 1996 ponovno nagradila tako občinstvo kot strokovna žirija.

Leta 1995 je za obdobje enega leta postal član ansambla celjskega gledališča, kasneje pa se je vrnil v mariborsko Dramo, kjer je v letih 1998 in 1999 izoblikoval vlogi Tarzana v igri Marca Antonia de la Parre King Kong Palace in Dankana v Ionescovem Makbetu, posebej izpostavljeni v obrazložitvi Glazerjeve listine. V letu 2004 pa je Willyja Lomana po besedah žirije Borštnikovega srečanja, ki ga je za vlogo nagradila, »odstrl v radikalno novi luči«; kot protagonist Millerjeve drame Smrt trgovskega potnika »ni več samo žrtev brutalnega kapitalizma, temveč tragični soustvarjalec njegove lažne mitologije«.

»Vlado Novak je igralec, ki enakovredno obvladuje celoto in detajl,« je zapisano v obrazložitvi Borštnikovega prstana ter poudarjeno, da »zna biti enako dobro intelektualno vzvišen in zajedljiv kakor tudi človeško topel in ranljiv«. Igralec širokega razpona je ob že omenjenih prejel tudi Glazerjevo nagrado za življenjsko delo in srebrni grb mesta Maribor.

Poleg gledališkega je obsežen tudi seznam njegovih filmskih in televizijskih vlog; med najvidnejšimi je avtomehanik Gajaš v Nabršnikovem filmu Petelinji zajtrk (2007).

Ana Perne je diplomirala iz dramaturgije na AGRFT ter iz francoskega jezika s književnostjo in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končanem študiju je pridobila status samozaposlene v kulturi in na gledališkem področju delovala v različnih vlogah kot kritičarka, urednica, moderatorka pogovorov … Od konca decembra 2014 je zaposlena na Slovenskem gledališkem inštitutu.