Pogovor bo potekal v torek, 3. marca 2015, ob 18. uri v Slovenskem gledališkem inštitutu (1. nadstropje, Mestni trg 17, Ljubljana), vodila ga bo Ana Perne.
 
Jožica Avbelj, prejemnica Borštnikovega prstana leta 2001

V slovenskem gledališkem prostoru se je uveljavila še pred koncem študija dramske igre na AGRFT, ne le »kot izrazito samosvoja in izrazito prodorna odrska ustvarjalka«; izvajalka v Jovanovićevi uprizoritvi skrajno reduciranega Štihovega besedila Spomenik G (Eksperimentalno gledališče Glej, 1972) je po besedah teatrologa Vasje Predana »tako rekoč anticipirala ne samo “neliterarno” igro, marveč tudi že nastavke neverbalne ali gibne ali mimične in gestične interpretacije«. Zanjo je prejela svojo prvo Borštnikovo nagrado.

Na Borštnikovem srečanju je bila ponovno nagrajena že dve leti kasneje za vlogo Agaue v akademijski uprizoritvi Evripidovih Bakhantk, tretjo Borštnikovo nagrado pa je leta 1978 prejela za naslovno vlogo v Donji Rositi ali Kaj pravijo rože F. G. Lorce, uprizoritvi Mestnega gledališča ljubljanskega, v katerem je stalno angažirana od leta 1975. Vendar je ob tem redno sodelovala tudi z drugimi gledališči, uveljavila se je na filmskem področju ter igrala v mnogih televizijskih dramah in nadaljevankah, posnela pa je tudi veliko število radijskih iger. Od leta 1995 predava na AGRFT, leta 2006 je pridobila naziv redne profesorice za dramsko igro.

Med mnogimi, žanrsko raznovrstnimi vlogami na matičnem odru so liki iz domače dramatike; v uprizoritvah Cankarja je bila Nina v Kralju na Betajnovi in Lojzka v Hlapcih, oboje v Jovanovićevi režiji (1978 in 1980), ter Helena v Korunovi postavitvi komedije Za narodov blagor (1993), oblikovala je Veroniko v Frideriku z Veroniko ali Grofu Celjskem danes in nikdar več M. Kmecla (režija Žarko Petan, 1979), pa Ismeno v Smoletovi Antigoni (režija Franci Križaj, 1983). Ustvarila je tudi številne like iz klasičnih in sodobnih dram tujih avtorjev, med temi Ofelijo v Korunovi postavitvi Shakespearovega Hamleta (1984), še eno nagrajeno vlogo Borštnikovega srečanja, in Saro Norman v Medoffovih Otrocih manjšega boga (režija Gregor Tozon, 1984); zanju je prejela nagrado Prešernovega sklada.

Kritik Aleš Berger je o interpretaciji gluhoneme Sare v Medoffovi drami zapisal, »da se je Jožici Avbelj brez ene same besede posrečilo oblikovati vseskozi sugestivno in prepričljivo postavo, ves čas intenzivno navzočo v središču dogajanja«. O upodobitvi Cankarjeve Lojzke pa je kritik Andrej Inkret menil, da jo »sestavi iz samih neizrečeno tankih, drhtljivih nadrobnosti v nenavadno senzibilno, nemirno ljubečo žensko figuro«, in kasneje njen naslovni lik v uprizoritvi Božičeve Španske kraljice (režija Zvone Šedlbauer, 1987) ocenil kot »prefinjeno izniansirano in z lirično strogostjo izoblikovano vlogo tragične zaznamovanke«. Zanjo je prejela že peto Borštnikovo nagrado; sledili sta ji še šesta za vlogo Cankarjeve Helene leta 1994 in tri leta kasneje sedma za vlogo B v Treh visokih ženskah E. Albeeja v režiji Mateje Koležnik.

Izjemno igralkino delo je bilo deležno še številnih drugih nagrad, med temi Župančičeve in Sterijeve (obe leta 1981). V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan je teatrolog Jernej Novak zapisal, da je »igralska umetnost Jožice Avbelj silovita in polna, vselej zaokrožena v smiselno celoto« in poudaril, da »nikakor ni naključje«, če se Borštnikovo srečanje 2001 sklene »s podelitvijo prstana igralki, katere umetnost je v resnici rojena za novo tisočletje«.
 
Boris Cavazza, prejemnik Borštnikovega prstana leta 1992

Na AGRFT se je vpisal po obdobju mornarskega življenja in začetem študiju strojništva ter nato študiju germanistike in romanistike. Prva med številnimi nagradami, ki jih je prejel, je bila že za vlogo, ki jo je ustvaril še v času študija, akademijska Prešernova nagrada za vlogo Eddieja v uprizoritvi Millerjevega Pogleda z mostu.

Na Borštnikovem srečanju je bil nagrajen že v letu, ko so bile sploh uvedene nagrade; leta 1970 za mediteransko obarvano vlogo Agenta Majerja v Štokovi burki Moč uniforme, ki so jo v režiji Maria Uršiča uprizorili v tržaškem gledališču. Nato se je zaposlil v ljubljanski Drami in dve leti po prejemu prve je sledila druga Borštnikova nagrada, tokrat za vlogo Skapina v Molièrovih Skapinovih zvijačah. Sočasno s to uprizoritvijo je režiser Peter Lotschak v sezoni 1971/72 postavil še Molièrovo Improvizacijo v Versaillesu; z vlogama Skapina in Molièra je Cavazza po besedah teatrologa Vasje Predana »dobesedno zmagoslavno vstopil v gledalsko zavest in igralsko zgodovino« in zanju prejel nagrado Prešernovega sklada.

V letih 1978 in 1979 je na Borštnikovem srečanju prejel nagradi za tako različni vlogi, kot sta Puba Fabriczy-Glembay v Krleževi Gospodi Glembajevi (režija France Jamnik), odigran »s skalpelsko ostrino in pravcato dlakocepsko natančnostjo in cinizmom, potezami, ki so v Cavazzovi igri magistralne« (Predan), in Georgij v Jovanovićevi Osvoboditvi Skopja (režija Ljubiša Georgijevski), ki ga je Cavazza, kot je ob premieri zapisal Jože Javoršek, »zgradil s klinično natančnim verizmom, za katerim se skriva mogočna igralska sila, ki je odkrivala brezna človeškega trpljenja, obupa in upa«. Sledile so še tri Borštnikove nagrade: leta 1985 za vlogo Doktorja v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku (režija Zvone Šedlbauer), leta 1986 za vlogo Dantona v Dantonovem primeru S. Przybyszewske (režija Janez Pipan) in leta 1987 za vlogo Dr. Grozda v tržaški uprizoritvi Cankarjeve komedije Za narodov blagor (režija Dušan Jovanović).

Leta 1987 je prejel tudi Prešernovo nagrado, ob omenjenih vlogah Doktorja in Dantona še za eno svojih najmarkantnejših vlog, za, kot ga označi Predan, »ciničnega, zlotvornega “črnega monolita”« Stavrogina v Jovanovićevi dvojni dramatizaciji romana Dostojevskega Besi. Uprizoritvi v režiji Dušana Jovanovića in Janeza Pipana sta nastali v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je bil Cavazza krajše obdobje tudi zaposlen. Ob tem je sodeloval še z drugimi gledališči in se uveljavil tudi kot filmski, televizijski in radijski igralec. Mnogovrstno delovanje je izredno kreativni ustvarjalec razširil s pisanjem filmskih in televizijskih scenarijev, leta 1992 je v ljubljanski Drami debitiral kot režiser z uprizoritvijo Zaigraj še enkrat, Sam W. Allena, vrsto let je svoje znanje posredoval novim generacijam študentov na AGRFT, kjer je leta 1995 pridobil naziv rednega profesorja za dramsko igro in igro pred kamero.

Ob že naštetih nagradah velja omeniti vsaj še nagrado Sklada Staneta Severja (1978), dve Sterijevi nagradi (1986, 1987) in dva zlata lovorjeva venca, ki ju je na sarajevskem festivalu MESS prejel za vlogo Stavrogina (1987) in zatem še za življenjsko delo (1990). Tem se je leta 1992 pridružila nagrada Borštnikov prstan, ki pa so ji sledile še druge.
 
Ana Perne je diplomirala iz dramaturgije na AGRFT ter iz francoskega jezika s književnostjo in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končanem študiju je pridobila status samozaposlene v kulturi in na gledališkem področju delovala v različnih vlogah kot kritičarka, urednica, moderatorka pogovorov … Od konca decembra 2014 je zaposlena na Slovenskem gledališkem inštitutu.