V torek, 14. junija, je bila v KUD-u France Prešeren uprizorjena sklepna produkcija Srce hiše, ki je nastala pod okriljem Dramskega krožka študentk in študentov primerjalne književnosti. Dramski krožekpod mentorstvom red. prof. dr. Borisa A. Novaka in režiserja Vinka Möderndorferja deluje že drugo šolsko leto zapored in je nastal na pobudo študentov kot obštudijska dejavnost. Junija 2010 so se v KUD-u prvič predstavili, in sicer z bralno uprizoritvijo Enorazdejank (enodejank RAZpadanja sveta), v mesecu marcu so nekatere prizore Srca hiše bralno uprizorili na Tednu slovenske drame. Zaradi velikega števila »krožkarjev« je tudi včerajšnja celovečerna predstava bralno in igralsko uprizorila samo izbor devetih prizorov, ki so nastali med šolskim letom.
Naslov predstave, Srce hiše, so si izposodili pri Zali Krajnc, sicer tudi študentki primerjalne književnosti, ki je z istim imenom upesnila pretresljivo, družbeno-socialno pesem, ki v središče postavlja vprašanje brezizhodne situacije. Taka je bila v osnovi tudi rdeča nit prizorov, v katerih so se avtorji ukvarjali predvsem z vprašanji socialne odtujenosti, problemi drog in zasvojenosti, samomora, istospolne ljubezni in podobnih tematik, ki begajo mladino na prehodu v »odraslost«.
Nekateri prizori so bili zgolj bralno uprizorjeni, spet drugi zaigrani v pravem pomenu. Eden izmed takih je bil komični prizor Tjaše Mislej Black Thunder, ki je v središče postavil »wannabe« superheroja Jureta (igral ga je Miran Šoba) in je s svojo žanrsko raznolikostjo in odlično igralsko izvedbo nekoliko presekal ritem in tematsko zasnovo Srca hiše ter pokazal, da navsezadnje v študentskem domu ni vse tako črno, temveč je kljub vsesplošnemu razpadanju sveta in vrednot še vedno zelo zabavno in spontano.
Prizor, ki je odprl predstavo, je bil prizor Brine Klampfer Farbanje, v katerem se je na grotesken način spraševala o posledicah uživanja drog. Aljaž Krivec je v Sveti trojici prikazal socialno odtujenost med mladimi, ki, po njegovih besedah, vodi v socialno invalidnost, medtem ko je Miran Šoba v prizoru Na planincah sončece bije na srhljiv in pretresljiv način obravnaval samomor. Tjaša Mislej se je poleg že omenjenega prizora Black Thunder predstavila s Pesnikom, v katerem je razkrivala skrite ljubezni neke študentske sobe, Anja Radaljac pa je v Razdejanjih prikazala prav »razdejanje sveta«. Temu prizoru je sledilo priznanje istospolnega nagnjenja, ki ga je z veliko dramatično učinkovitostjo napisala Anja Buderla (Tina in Igor), medtem ko se je Črt Poglajen ukvarjal z vprašanjem splava v prizoru, naslovljenem Splav. Srce hiše se je zaključilo s prizorom Helene Čehovin Pametni pišejo, v katerem je prikazala usodo študenta, ki je živel v popolni laži.
Prehod med vsakim prizorom je bil izveden z branjem lastnih pesmi; te so brali Tjaša Razdevšek, Helena Čehovin, Anja Radaljac, Brina Klampfer, Aljaž Krivec in Zala Krajnc, s čimer so se mladi avtorji izkazali kot popolnoma vsestranski. Naj omenim, da so dramski prizori nastali ob interakciji vseh sodelujočih – avtorji so ne le pisali, temveč tudi igrali, dodatno »igralsko« pomoč so sicer dobili še pri nekaterih študentih. Za končni izdelek, skoraj dve uri dolgo predstavo, so se družili na približno 50-ih vajah, kjer je režijsko taktirko prevzel Vinko Möderndorfer, dramaturgijo pa Boris A. Novak.
Tematsko pretresljivi prizori so bili izpopolnjeni z brezhibno dramsko strukturo, kjer je vsaka po svoje presenetila na drugačen način: ali z duhovito rabo dialoga, dramaturškim suspenzom ali s presenetljivim obratom. Dogajalni prostor so iznajdljivo postavili v študentski dom, v katerem so bil prikazani prizori kot sobe, v katerih za zaprtimi vrati vsakdo nosi svojo zgodbo. S tem so bili vsebinsko in tematsko različni prizori zaokroženi v celoto in so iz fragmentarnih prizorov ustvarili zgodbo.
KUD France Prešeren je včeraj pokal po šivih: po eni strani zaradi nabito polne dvorane gledalcev, po drugi strani pa zaradi izrazite ustvarjalnosti mladih avtorjev dramatikov in dramatičark, ki so dokazali izrazit talent in potencial. Nobenega ne gre posebej izpostavljati, izpostavimo jih lahko zgolj kot celoto, saj je vsak izmed njih ob pomoči dveh izjemnih mentorjev pokazal svojevrsten dosežek.
Upajmo, da bodo končne dramske produkcije Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete postale stalnica, kot so že devet let zaporedoma svojevrstna klasika pesniški večeri, ki jih za študente organizira Boris A. Novak. Na tovrstnih večerih se lahko kot gledalec resnično nadejaš mladega potenciala.
Povezava: