Pred časom sem jedel v Starem Tišlerju, celo precej rad, ker so imeli samopostrežni solatni bar, kipeč od olja se lesketajočega zelja in krčmarico kot iz Kettejevih pesmi, pa še blizu mojega doma je, tako da sem se pogosto oglasil na domačo košto, basal sem se z raznimi žganci in kašami, kakšna krvavica se je zavihtela v želodec, prte so prali bolj poredko, kar je le dodalo k vzdušju. Celo radijsko postajo so glede na domačnost pravilno izbrali, kar je v mestu, kjer sredi osrednjega trga iz lokala odmevajo akustične priredbe Pink Floydov, kot bi jih aranžiral deveti b za valeto, impresiven dosežek.

Ne vem pa, kaj sem jedel, ko je gospa Marta poklicala.

Po ogledu Mallickovega filma Čudežu naproti sem veliko razmišljal o njegovem načinu dojemanja filmskega spomina – kako je izčistil vso navlako, ki konvencionalno oznanja flashback (oziroma predblisk, kakor bi mu lahko lepo po slovensko rekli) in celoten film naredil kot spomin – ko ostanejo samo fragmenti, ko določene stvari idealiziramo, ko je logika čisto notranja, nič racionalna, ampak čisto človeška, emotivna. In kako je oskubil scenografijo vseh nepotrebnosti, saj ko se spominjaš prvega poljuba, v prvi bojni vrsti spomina ne stojijo barve tapet, znamka viskija na mizi, cenene reprodukcije po steni vikenda in motive katere pokrajine so krasile koledar, ampak se spominjaš bistva. Nje in poljuba. (itak je hotela, da je luč ugasnjena, koga farbam).

Zato se tudi ne spomnim, kaj sem jedel, ko je gospa Marta poklicala v eter, da bi povedala, kaj je njen sanjski poklic.

V Divjadi bo tisto, kar bo likom ostalo, spomin na bistveno – na izrečeno, na poglede, na trenutke, ki jih ne bodo nikoli pozabili. Zato je scenografija taka, rekviziti taki, njihovi kostumi taki – detajli, ki se jih ne spominjamo, so umaknjeni. Steklenice so brez nalepk in enostavne, tekočina v njih je prozorna. Stene so črne, oblačila subtilna. Dogajanje je umeščeno na sredino, ki je osvetljena, rob odra je v mraku. Spomini so otoki svetlobe, tema je morje, ki ga preplavaš do naslednjega bistva.

Zato se tudi ne spomnim, kaj sem jedel, ko je gospa Marta poklicala v eter, da bi povedala, kaj je njen sanjski poklic. Pred njo je klical Borut, ki je pritegnil mojo pozornost, ko je z bobnečim gorenjskim naglasom nadrobil nekaj večnih modrosti o tem, da bi bil najraje politik, ker bi lahko delal nič in zaslužil veliko (čeprav je pri zadnjem stavku ironijo iz njegovega tona izrinilo hrepenenje), po Borutu je sledila neka prijetna mladenka, ki je sanjala, da bi bila zobozdravnica. Marta je bila zadnja poslušalka pred naslednjo vižo, ki se je kot podlaga že pričela in radijska voditeljica je opazno pospešila izgovorjavo in Marto takoj zagnjavila z bistvenim vprašanjem te razigrane popoldanske pogovorne oddaje: “Gospa Marta, pozdravljena! Povejte, kaj je vaš sanjski poklic?” Gospa Marta pa se ni dala kar tako. Svojo zgodbo je začela drugje. Marta ni pisala sinopsisa, ampak  je začela tako, kot znajo le mojstri – človeško. Najprej je pozdravila bivše sodelavke in rekla, da jih pogreša. Voditeljici se je to zdelo smešno, saj so njene možganske vijuge, zvezane le s stikaloma “vzrok/posledica” naletele na nerešljiv problem na drugi strani telefona – na človeško bitje s problemom. A Marta se ni dala motiti. Začela je govoriti o gorah, počasi in pojoče, mehko. Da jih pogreša, da bi rada šla kdaj na kakšno. Sem namreč invalidka, je rekla Marta, in v bistvu nimam sanjskega poklica, saj ne delam več. Bi pa rada šla še kdaj v gore, je rekla Marta.

Zdaj vidite, zakaj se ne spomnim, kaj sem takrat jedel v Starem Tišlerju. Se pa zelo dobro spomnim, kaj je navihana špikerka tistega popoldneva odgovorila gospe Marti. Ko ji je tistih nekaj osamljenih možganskih celic prenehalo v paniki tekati v krogih okoli lobanje, so globoko zajele sapo in konstruirale edini možni odgovor, sestavljen iz lahko dojemljivih in prebavljivih informacij, ki so bile trenutno dostopne: “oddaja o sanjskem poklicu – Marta se ne drži teme – vrni se na temo in zaključi oddajo.” Voditeljica je zato zajela sapo in z veselim tonom v ritmu alpske poskočnice začivkala: “No, gospa Marta, razumem vas – na vrhu gore ni šefa, da bi vam težil! Lep dan!” In Marte ni bilo več v etru. Katera glasba točno je oddaji sledila, ne vem. Saj ni važno.  Nekako sem izgubil apetit in potem tudi v Starem Tišlerju nisem več jedel. No, najbolj je bil za to odgovoren kuhar, ki je hrano začel začinjati le z dobrimi željami in ničemer drugim, malo pa tudi tista radijska oddaja. Marte so povsod, samo slišati jih je treba. In mogoče je bila ta oddaja nek prvi zametek Divjadi – le nekaj deset sekund, pa toliko skritega v ozadju. Spominov, hrepenenja in popolnega nerazumevanja človeškega.

Mogoče pa bi moral še kdaj jesti v Starem Tišlerju. Vsaj krčmarico bi rad še enkrat videl. Pa Marto slišal.