Priznam, za finale nimam časa. Ura je 21:19, čez 30 minut se odpravljam na nočno vajo za predstavo Divjad. Mislil sem, da se bom elegantno izmuznil s tem, da bom prepisal duhovite in za "zunanje" popolnoma nerazumljive opombe iz mojega teksta (kar se ti zdi še posebej kul, ko si študent na AGRFT), pa sem ga pozabil v teatru. No, če predstave dva dni pred premiero ne bi imel v glavi, mi tudi noben tekst ne bi pomagal.
Pomagale so mi druge stvari.
Ivan, Tilen in Matej, stebri teatra, nepogrešljivi sodelavci v dvorani.
Janina, ki bo moja agentka, ko bom slaven.
Branka P., ker je razumela subtilnost videnega.
Branka K., ker je zlepila skupaj naše zmedene glave.
Rosana, ker prijazno začara tisto, kar rabim.
Dejan, ki mu ni nikoli nič težko.
Maša P., ki mi je dajala toliko veselja, da ga imam še vedno na zalogi.
Jurij D., ker mi je zaupal, ker je šel "čez" in po tolikih letih poznanstva ostal prijatelj.
Tina V., ker mi je zaupala in našla pretajeno norost ter bila naša krasna alfa mama.
Matej P., ker mi je zaupal in ker zna objeti tako na odru kot v resnici.
Maruša M., ker mi je zaupala in dala mehkobo tako liku kot meni, čeprav bi si prej zaslužil brco.
Aljaž J., ker mi je zaupal, poštekal, zakaj se prevrača kante in po tolikih letih poznanstva postal prijatelj.
Ajda S., ker mi je zaupala, ker v nasprotju z njeno vlogo, kjer je subtilno "gnoj in človek hkrati", v resnici le človek, in to vsak trenutek poznanstva bolj čudovit.
Ivica B. in Robert W., za odprta vrata v to neverjetno avanturo in popolno zaupanje.
Hvala vsem, da ste z mano čakali na vlake.
Evo, pa sem napisal najbolj AGRFT-jevski tekst v zgodovini SiGledala. Ampak pri prvih dveh sem se ful potrudil, tako da mi lahko vsaj malo oprostite. Žarnica v moji glavi mora zdaj goret za četrtek.
Se vidimo kmalu. Divjad čaka na vaše žaromete.