/…/ Pri uprizarjanju določenih prizorov v dramskem tekstu Kako sem se naučila voziti so se mi odprla vprašanja, ki mi niso dala spati in me silila v razmislek, ki je segel onkraj uprizoritvenih zagat ali dramaturških problemov. Drži, pri vsaki drami, ki se ukvarja z družbenimi temami, pogledaš širše, na čas, v katerem ustvarjaš, na »zeitgeist«, na marsikaj. A spolna zloraba, ki se odvija v tekstu Paule Vogel, je tako izmuzljiva, da kakršnakoli površnost obravnave zazija na odru tako silovito, da te je kot režiserja sram, da si sploh pomislil, da boš čez karkoli prišel brez temeljitega samoizpraševanja, mnogih poizkusov, iskrenih debat z ekipo in poguma, da tekst dvigneš nekam, kamor se kakšnega drugega, manj spretnega, ne bi niti pomislil peljati. Jasno je, za kaj v drami gre – Stric Matič (strica pišem z veliko, ker je to njegov nadimek v celoti), sicer priženjen, je nečakinjo Tamalo spolno zlorabljal od enajstega leta starosti, ko jo je »učil vozit'«, v resnici pa ji je dal držati volan, jo prijel za prsi, zraven pa masturbiral. V tekstu spremljamo njene spomine na mladost in obračun s temi dogodki. A kot v prekrasnem filmu Oasis režiserja in scenarista Lee Chang Donga, kjer dekle s cerebralno paralizo zaradi strašanske osamljenosti začne ljubezensko razmerje z bivšim zapornikom, ki jo je skoraj posilil, tudi v dramskem tekstu Paule Vogel junakinja Tamala s Stricem Matičem zaradi popolnega nerazumevanja njenih hrepenenj s strani vulgarne, s seksom obsede družine razvije nek poseben odnos, ki temelji na mešanici zlorabe, očetovske ljubezni, prve zaljubljenosti, zaupanja pa tudi erotike in nežnosti. Paula Vogel sama pravi, da je hotela napisati dramo, ki se sprašuje, kaj so darovi, ki jih lahko da zloraba. Slišati nekaj takega s strani avtorice je za režiserja olajšanje, kajti dovoljuje vstop v tekst skozi drugo prizmo, kot je prizma žrtve.

Prizma žrtve je trenutno najbolj popularna prizma. Upravičeno se je začelo žrtve zločinov, naj si bo takšnih ali drugačnih, postavljati na prvo mesto in poslušati njihove zgodbe. Začelo se jim je verjeti bolj kot prej, še posebej v odmevnih primerih spolnih nadlegovanj, ki so jih prejšnje generacije jemale, milo rečeno, ne tako resno. Ni trajalo dolgo, da je prišlo do popolnoma napačnega, »fušantskega« odgovora, ki se je, največkrat s strani moških, glasil: »Kaj pa storilčeva zgodba?« Seveda so redki zahtevali to, kar je zahtevati upravičeno in kar je trenutno resen problem – da je obtožba take vrste izjemno resna in da je potrebno storilcu dati možnost, da dokaže nedolžnost, preden se začne javno prelivanje krvi. A jasno je, zakaj je prišlo do tega. Dokler niso ženske tipe ala Weinstein in Epstein javno »nabile na kol« in nabijale, dokler so imele kaj moči, se ni nič premaknilo. Trenutna atmosfera je izjemno napeta in dovolj bo ena sama odmevna javna obtožba, ki se bo izkazala za neresnično, da bo uničila desetletja prizadevanj resničnih žrtev (v času oddajanja tega teksta je ženska, ki se identificira kot moški, postrelila 6 ljudi v šoli v Nashvillu. Šolski strelci so v več kot 99 % primerov beli heteroseksualni moški. Kljub temu se je konservativnim medijem zmešalo in napad jemljejo kot dokaz škodljivosti splošne sprejetosti transspolnosti v družbi. Izjem, ki potrjujejo pravilo pri tako občutljivih temah, ni in ena sama taka izjema uniči desetletja prizadevanj aktivistov, ki se borijo za pravo stvar. To seveda ni problem aktivistov. Je pa nekaj, kar se žal zgodi).

A briljantnost teksta Kako sem se naučila voziti je v tem, kar zmorejo redki aktivistični teksti ali enostranske izpovedi. Zgodba konstantno biva v dveh svetovih – svetu zlorabe in svetu ljubezni. Nikoli se ne razdvoji. Stric Matič ne bi mogel nuditi Tamali tega, kar ji je, če je ne bi hkrati tudi zlorabljal. To se sliši skrajno sporna izjava, ampak naj poudarim, da ne mislim, da je v vsaki ljubezni zloraba ali v vsaki lekciji skrita še ena, bolj okrutna lekcija. Samo za konkretni primer zgodbe to drži. Kompleksne, umazane, nežne, ogabne, smešne, tragične zgodbe. Kjer vsi liki nosijo svojo krivdo, vključno s Tamalo. A to, da je Tamala na nek način sokriva za Matičevo smrt (vsi člani ekipe se s to izjavo ne strinjajo), ni nekaj, kar odreši njega kot lika ali njo kakorkoli umaže. Tudi to, da Stric Matič Tamali da veliko orodij za spopad z življenjem in ji v določenih letih nudi toplino, ni nikakršna odrešitev ali opravičilo za njegova dejanja. Nasploh trenutka, ki bi nudil trenutek odpuščanja, ni. Paula Vogel je predobra, da bi šla po tej poti. Dramo je časovno dodobra premešala (začne in konča se v Tamalinem osemnajstem letu, najmlajša pa je v prizoru, kjer je enajst) in vanjo umestila nenavadne grške zbore, ki atmosfero dvignejo v nadrealno in odprejo vprašanje, izjemno zanimivo za uprizoritev – ali morda ne gledamo le Tamaline travme? Ker spomine gledamo zagotovo. Vemo, da je živa. Torej ni se nam bati, da jo je Stric Matič ubil in zakopal nekje na njivi. In tudi videti ni ranjeno, ponižano dekle. Kvečjemu se nam na začetku predstavi kot duhovita oseba, ki dela norca iz sebe (»Vse vem, vse mi je jasno – kajti stara sem sedemnajst.«). Osebi s travmo je torej dovoljeno biti – človek. To je nekaj, kar mi je bilo največje vodilo v sami uprizoritvi. Tudi nasploh v tekstu umanjka parol, pozivov k akciji, obračunavanj. Pred nami so prizori, nekateri sicer zelo stilizirani (grški zbor prevzema različne vloge ipd.), ki imajo jasen cilj, a so nalašč nejasni v tem, kaj točno pomenijo Tamali. Nekateri so zelo očitni – prva zloraba je bila boleča, prelomna. Ampak nekateri, kot je fotografiranje Tamale za Playboy s strani Strica Matiča, ko je stara komaj trinajst, lahko zvenijo kot travma, lahko pa skoraj kot lep spomin z grenkim priokusom. Verjamem, da bo veliko odvisno od tistega, ki vstopa. Nekateri ne bodo nikoli gledali z naklonjenostjo na dramo, ki iz storilca zla dela človeka, čeprav je edino človek sposoben zla. Tematike sem se lotil izjemno previdno, kajti nisem hotel pasti ne v moraliziranje ne v relativiziranje, hkrati pa se nisem hotel hladno odmakniti od teme in prepustiti gledalcu, da se odloči sam. /…/

A Tamala se nasmehne. Večkrat. Je duhovita, arogantna, polna sama sebe. Zapeljiva, bučna, polna napak. Lahko bi se umaknila prej, pa se ni. Lahko bi naredila marsikaj drugače. Ampak tudi to je žrtev. Predvsem to. En del sestavljanke sveta, ki ga vsak nosi v sebi. In eni deli, ene pokrajine so glavne, najlepše, najbolj prostrane. Vsake, še tako lepe, imajo svoje senčne dele, kotline, tiste kraje, o katerih se niti šepeta ne. Tamala se je odločila, da ne bo, ko se bo v življenju vozila dalje, niti pogledala senc, ki brzijo mimo. Pustila jih bo daleč, daleč. Glas ji je dala Paula Vogel, da je to lahko storila. Paula Vogel si kot samozvana »first amendment feminist« ni pustila, da bi žrtev bila le žrtev. /…/

Paula Vogel, ameriška dramatičarka, se v to past ni ujela. Ne dovoli objokovanja preteklosti, ker je to nespoštljivo do žrtve, ki ji je s tem odvzeta prihodnost. Ne dovoli demoniziranja storilca, ker to nima smisla – vsakemu je jasno, da je storilec prvi, ki nosi največjo odgovornost in težo dejanja. Spremeniti ga v pošast je najlažje. Ker to pomeni, da ti sam, ki zase dobro veš, da nisi pošast, tega ali česa podobnega ne boš nikoli storil. Avtomatsko si zmagovalec. A življenje deli vse kaj drugega kot medalje. Tamala si je dovolila vzeti življenje v svoje roke. Izmaknila ga je družini, izmaknila ga je vulgarnim sošolcem, izmaknila ga je morebitnim steklim aktivistom, ki bi njeno tragedijo spremenili v brošuro. Tamala se je odločila, da bo živela kljub travmi. Da bo travma »le« del. Ena izmed pokrajin. Eden izmed letnih časov. Verjamem, da nekdo lahko doživi nekaj tako hudega, da to popolnoma požre njegovo identiteto, in edina rešitev, ki jo ima, je nenehno, morda dosmrtno »igranje« žrtve. Tovrstno uprizarjanje je dovoljeno in je dovoljeno le žrtvi. V resničnem življenju lahko žrtev igra žrtev, kolikor hoče. Ker ji je bilo storjeno nekaj takega, da je s tem dobila to pravico. A predvsem mora žrtev vedeti, da je še vse drugo kot to, če hoče biti. In da morajo ljudje okoli nje to sprejeti. To je Tamalina zgodba. Ne glede na to, kaj meniš o poziciji žrtve – ona ve, kje stoji. Oziroma kam drvi, v avtu, ki mu je dala žensko ime, ker je tako delal Stric Matič. Tako je močna, da se s prikaznijo storilca igra kot mačka z mišjo. V drami ni razjasnjeno, kako je prišla do tega, ker ni pomembno. To nas ne sme zanimati, ker to ni drama o tem. To je drama o tem, da se da. In to je pomembno. Da žrtve, ki morda mislijo, da ne zmorejo, pa bi rade, dobijo to potrditev.

Da se da.

(iz gledališkega lista)