»Svinja je hranilnik in zbira denar,« je kot odmev po recitaciji Kosovelove Rdeče rakete odmevalo iz megafona na sklepnem performansu projekta Rezervoar pred glavnim vhodom ljubljanskega Cankarjevega doma. Nekaj deset obiskovalcev je mirno opazovalo dogajanje, potem pa se je nekdo le zganil, stopil do kričeče rdeče skulpture prašiča iz mavca in kovine ter vanjo vrgel nekaj drobiža, ki bi mu primerneje morda lahko rekli miloščina. Po nedavni vandalizaciji namreč umetnina ni več zmogla sama služiti za svoje preživetje, njena zvočna enota, ki je donatorjem v zameno za denar predvajala glasbo, je bila pokvarjena. Podprta z bloki siporeksa in kleče na zadnjih kolenih je zdaj spominjala na razsuto rdečo raketo, ki hrepeneče strmi v oblake in hkrati, zavedajoč se neoliberalne logike, da v tržnem gospodarstvu lahko živi samo umetnost, ki se financira sama, čaka na svoj bridki konec.

»Svinja je umetnost in umetnost je svinja,« parafrazirajo Kosovela avtorice performansa. In medtem ko njihov sodelavec z Wagnerjem v ozadju neusmiljeno kolje prašiča s kotno brusilko, da bi izkoristil njegovo stečajno maso, množica nestrpno čaka na finale tega prašičjega pasijona. Le kako se bo tristokilogramska rdeča svinja izkazala? Kakšna bo razlika med sredstvi, investiranimi v izvedbo projekta, in prispevki mimoidočih? Ko skrinjico s prispevki izrežejo iz skulpture in preštejejo zbrani denar ter vsoto zapišejo na plakat, ki ga bodo obesili na razstavi v Mestni hiši, se pokaže, da je projekt, v celoti financiran iz lastnih sredstev avtoric, slabih 36 stotakov v minusu.

Ta velik primanjkljaj kaže na realno vrednost razvrednotene umetnosti, ki pa ni razvrednotena samo v smislu redukcije na izdelek za služenje denarja, pač pa tudi v smislu pomanjkanja domišljije ter klišejskosti simbolov in drugih sredstev, s katerimi se loteva svojega sicer plemenitega poslanstva.