Kako v današnjem času postaviti na oder operi, ki sta odraz zelo posebnega časa, kraja in pogleda na svet? Kako duha oper, ki je lokalno, kronološko in družbeno zasidran na način, ki ga danes ne poznamo več, preliti v univerzalno pripoved za ljudi v tretjem tisočletju? Kako to nalogo prenesti na operne like, jih narediti sodobne in doseči, da bodo njihove misli razumljive občinstvu, ki je doma v popolnoma drugačnem okolju sedanjega časa? 

Kot otroka verizma se obe operni deli umeščata v natančno opredeljen glasbeni žanr in tudi v točno določeno literarnozgodovinsko obdobje. V obdobju naturalizma operni junaki prvič v zgodovini postanejo »mali« ljudje, njihov vsakdanjik je opisan do potankosti. Okolje je podeželsko, kmečko, daleč stran od mesta. Tu niso pomembni veljavni državni zakoni, temveč druga pravila – ta so globoko vtisnjena v običaje in tradicionalno razmišljanje prebivalcev. To je okolje nenapisanih pravil – vsi vedo, »kaj je treba storiti« in česa »se ne sme«. Vsi vedo, kaj je »prepovedano«. V južni Italiji imajo ušesa še ulice, vsi vedo vse o vseh, in prav ta skup kolektivnega védenja zagotavlja okvir za družbeno delovanje. Splet moralnih norm tvori ogrodje in okvir obeh oper, obenem pa nam razkriva programske – skorajda ritualne – družbene koncepte, kot so onore (čast), vendetta (maščevanje), amore (ljubezen), odio (sovraštvo), ki so sicer prevedljivi, a imajo v našem času in v naših krajih povsem drugačno konotacijo, kot so jih imeli v 19. stoletju na Siciliji. 

Dva načina uprizarjanja takšnih oper me nista nikoli prepričala: ko kdo samovoljno postavlja specifične zgodbe v kraje in čase, kjer nimajo pravice biti. Med režiserji je kot kraj na primer zelo priljubljena norišnica, nacistično okolje ali pisarna v katerem od ameriških mest. Težava je na dlani: zgodba ne pride na površje, ni več utemeljena, občinstvo pa je frustrirano zaradi nesmiselnega dogajanja na odru. Prav tako me ne zadovolji natančna zgodovinska uprizoritev, ki opero prelevi zgolj v muzejski eksponat. V tem primeru zgodovinski predmet občudujemo od daleč, pri čemer ne zaznamo pravega življenja, predstava nas pusti hladne ali se nas komaj dotakne. Lahko sicer uživamo v glasbi, a celotna izkušnja bo bržkone precej dolgočasna. 

Kot gledališkega režiserja so me vedno zanimali občutki, razpoloženja, motivi likov na odru, ki so vsesplošno veljavni in razumljivi še danes. Kako doseči, da se bo današnje občinstvo čustveno poistovetilo s starimi zgodbami? Moj odgovor na to je intenzivno sodelovanje s pevci pri ustvarjanju njihovih vlog in uporaba sodobne tehnologije, ki mi pomaga, da iz starega prahu ustvarim sodobno magijo. No, to vsaj poskušam …

(Iz gledališkega lista uprizoritve)