Slovenski gledališki letopis kot pokazatelj stanja v gledališki produkciji

Kot je povedal urednik gledališkega letopisa Štefan Vevar, je gledališka produkcija v zadnjem obdobju postala zelo razdrobljena. Veliko gledališč ima danes bistveno več premier, kot so jih imela pred desetletji, kar je po Vevarjevem mnenju v skladu s siceršnjo fragmentacijo današnje kulture in načina življenja.

Gledališča si želijo doseči vse segmente občinstva, je menil Vevar in to ponazoril s primerom ljubljanske Drame, ki je svoj program na velikem odru in v Mali drami dopolnila še z Laboratorijem, lani pa so prvič organizirali Drama festival, na katerega so povabili druga gledališča.

Težava po Vevarjevih besedah nastopi takrat, ko zaradi preobsežnega programa pride do pomanjkanja časa in posledično do manj poglobljenih predstav. Ob tem je spomnil na fenomen gledališč med vojnama, ko je bilo tudi malo časa za produkcijo, saj so uprizorili tudi po 25 premier na leto, torej eno na 14 dni, vendar takrat kakovost ni bila vprašljiva. Kot je pojasnil, so bili takrat drugi časi, saj je bilo gledališko občinstvo veliko, ker so bili ostali mediji, kot sta radio in filmi, šele v povojih.

Danes gledališke predstave v primerjavi s filmi niso tako medijsko odmevne. Gledališča pogosto gostujejo po tujih festivalih, a se to v medijih po Vevarjevih besedah omeni le, če dobijo večje nagrade, o filmih pa se piše že, če se samo uvrstijo na določen tuj festival. "Gledališče še vedno ne govori internacionalnega jezika, saj je verbalna bariera še vedno prisotna, medtem ko so pri filmu padle že vse bariere," je kot enega od razlogov navedel Vevar, ki meni tudi, da film praviloma govori bolj komunikacijski jezik, je manj dešifriran pa tudi manj hermetičen od predstav.

Vevar je opozoril še na zastopanost slovenskih avtorjev na odrih. Gledališča so po njegovih besedah različno naklonjena slovenskim tekstom. Pri nekaterih je opaziti, da na oder postavijo celo več slovenskih kot tujih del, tak primer je Slovensko mladinsko gledališče, nekateri teatri pa prisegajo zgolj na tuje avtorje. To po naravi velja tudi za operne hiše, a le zato, ker je slovenskih del relativno malo, je pojasnil.

Spremne interpretacije za letopis so prispevali Ana Perne za dramsko sezono, Borut Smrekar za operno, Daliborka Podboj za baletno-plesno in Lea Dvoršak za lutkovno. Vevar je poudaril, da so se vsi svojega področja lotili problemsko, kar pomeni, da "se niso le selili od gledališča in gledališča, ampak so realno ujeli in ocenili stanje, na katerem se določena gledališka zvrst nahaja".