Najlepši je nasmeh na skoraj okamnelem obrazku. Pogled je usmerjen proti dogajanju, očke na široko odprte … veke kot da so ohromele. Duša vsrkava videno in slišano in še dolgo dolgo se ne more umiriti. V notranjost ne vidimo, slutimo pa, da je vsa vznemirjena, da valovi domišljije butajo ob razum, ki je preveč racionalen, da bi doumel. In šele globok vzdih jo pomiri, morda sta potrebna celo dva ali trije, da je znova zmožna sprejemati videno. V tem magičnem prostoru, v tem prehitro minevajočem času je strnjeno prav vse; prav vse, kar se skriva pod pisanim dežnikom umetnosti: gibajoči se predmeti, pesmica, všečna oblekica, ritem hoje ali frfotanje peruti, tu in tam kakšna beseda, zastrašujoč predah v popolni temi. Samo za trenutek, nato pa spet barvit svet scenskega okvirja, ki vse skupaj poveže v dobro skuhano mineštro. Lahko ji rečemo tudi zgodba, etuda, uprizoritev, predstava, dialog v prostoru, dogodek z lutkami, prostorska miniatura, predmetno gledališče in še bi lahko naštevala. Vsi ti zveneči pojmi samo za človeško dlan, ki premika neopredeljeno gmoto materiala v prostoru. Ampak ta premik ima vsebino, ima svojo nemo govorico, za vse opazovalce razumljiv pomen. Vsak posameznik pa ga dojema po svoje in k razumevanju nezavedno dodaja svoj individualni pogled na svet, izhajajoč iz družine, okolja, vrtca, šole...
Vsi ti doživljaji pa ostajajo, nalagajo se v spomin otrok, mladostnikov, kopičijo se, dokler mehurček ne poči in ... ni jih malo takih, ki se odločajo, da svojo poklicno pot posvetijo umetnosti. Tudi tej prisrčni, za mnoge še vedno marginalni, »majhni«, zame pa prav gotovo najlepši: LUTKOVNI.
Sama sem večino svoje poklicne poti posvetila lutkam; sprva ljubiteljsko, kjer sem spoznala veliko ljudi, popolnoma predanih lutkam; še kako so se zavedali, kaj pomenijo najmlajšim. Pa ne samo njim. Predvsem v vaških okoljih so bile pravi, veliki kulturni dogodek. Kasneje sem skoraj 30 let poklicno delovala v LGM/Lutkovnem gledališču Maribor in vsebine lutkarstva in scenskih umetnosti predavala na treh programih Pedagoške fakultete v Mariboru. Kar nekaj mojih študentov se je po diplomi odločilo za samostojno ustvarjalno pot, tudi lutkovno; ali pa v svoje pedagoško delo vključujejo igro z lutko. Ni jih veliko, a vendarle so in ponosna sem na njih.
Ko danes ob svetovnem dnevu lutk takole premišljujem o svojem življenju z lutkami in za njih, lahko rečem le to, da imam v življenju srečo. Biti predan tej starodavni obrti, nadgrajevati tradicionalne prvine lutkarije v sodobnejše preobleke, z ustvarjalnimi ekipami pripravljati vsebine do trenutka, ko se lahko razgalijo pred občinstvom, je preprosto čarobno. Ne bom rekla čudežno, čeprav za marsikoga tudi je.
Zame pa je čudež skoraj petdesetletno neprekinjeno delovanje več lutkovnih skupin na Koroškem v Avstriji. Lutka ima tam ob svoji igralski moči še drug, enakovreden pomen: je namreč tista, ki govori slovensko ter tako posredno utrjuje nacionalno zavest in pripadnost enotnemu slovenskemu kulturnemu prostoru.
LUTKA – nežna ali groba, iz blaga ali lesa, taka na nitkah ali na palici, gibljiva ali bolj toga, nema ali klepetava – naj v zgodnjem otroštvu nagovarja vsakogar. Je prvi korak v svet umetnosti, čeprav ji ta privilegij le malokdo priznava. Prepričana sem, da njene vragolije nikoli ne bodo zamrle. Tako kot je skozi stoletja prišla v naš čas, bo naš odnos do nje prenesla zanamcem.
In kar je otrokom ponujeno v rani mladosti, se zagotovo obrestuje v obdobju dozorevanja, zrelosti, odraslosti.
Tako ne nazadnje nagovarjam snovalce učnih programov v naših šolah: ne zmanjšujte vsebin kreativnih, umetniških predmetov, kot se je to dogajalo v preteklosti, nasprotno, povečajte jih, saj bodo mladi le tako sposobnejši razmišljati bolj abstraktno, in verjemite ali ne, zmožni bodo bolje reševati še tako zapletene probleme racionalnih ved in matematično-naravoslovnih vsebin.
Lutka je enakovredni del te zgodbe. Lepo je, da je dobila svoj praznik. S tem ga imamo tudi mi lutkarji in vsi, ki imajo lutke radi.
Mag. Breda Varl, docentka za lutkarstvo in scenske umetnosti na PF v Mariboru