Rad imam gledališče …
Gledališče imam rad zaradi tistega čudovitega, nekoliko vzvišenega, nežnega, zamaknjenega občutka po ogledu dobre predstave, ko se ti zdi, da kar malo lebdiš nad tlemi, in je vse lahkotno in nekako pravilno, na mestu, četudi je morda tragično, žalostno in težko. Rad ga imam zaradi evforičnega navdušenja, ko po vaji, najpogosteje ob pivu, po urah in urah razglabljanja, tuhtanja in premlevanja prideš do odlične ideje, rešitve za predstavo. Malo manj ga imam rad naslednji dan, ko na vaji preizkusiš to genialno idejo, preblisk pretekle noči in ... Ja ... Rad imam gledališče, ker letimo in si razbijamo zobe in spet letimo in si še malo bolj razbijamo zobe in zdaj se morda sliši, kot da to nadzorujemo, kot da smo tega navajeni in se tega zavedamo, ampak se ne; ko boli, res boli in ko je dobro, je res dobro. Rad imam gledališče, ker je zares, ko je zares, in ne maram ga, ko je nekaj na pol. Takrat bi ga najraje zaprl, zapečatil za zmeraj, prepovedal, konec. Rad imam gledališče, kadar naše šibkosti, naše pomanjkljivosti spreminja v naše adute, v našo moč – takrat se na čudovit način dotakne lepote življenja; in rad ga imam, ko brezkompromisno kaznuje tiste, ki leno, samozaverovano računajo na samoumevnost svojih adutov, na svojo moč – tudi takrat se na čudovit način dotakne lepote življenja. Rad ga imam zaradi hecne povezanosti, navezanosti, bližine, ki se razvije med ekipo, kadar se vse zloži, in rad ga imam, ker se ne zloži vedno in bližine niso samoumevne in smo si včasih daleč in sploh ne govorimo istega jezika. Rad ga imam zaradi norih prebliskov, dobrih idej, nepričakovanih obratov in res ga ne maram, kadar te dobre ideje ne morejo biti uresničene zaradi pomanjkanja sredstev ali, še huje, zaradi pomanjkanja razumevanja ali volje, ne maram ga, kadar postane žrtev inertnosti. Rad imam gledališče, ker uri našo pozornost, prebuja naša občutja, ker nas opominja, da lahko čustvujemo z najbolj nenavadnimi ljudmi, predmeti, živalmi, bitji, ker nas, kadar je dobro, spomni, da nismo večni, da nismo sami, da smo zgolj majhen delček velikega sveta, vendar smo kljub vsem napakam in nepopolnostim vseeno pomemben delček, ker na tem planetu preprosto ni nepomembnih delčkov in bi bil ta svet brez nas malo manj pester, malo manj barvit. Rad imam gledališče, ker nas, kadar se mu prepustimo, prepriča, da problem drugega postane tudi naš. V gledališču si lahko priznamo, da nam ni vseeno, da čutimo več, kot pokažemo. In čutimo veliko. Sploh v tem negotovem trenutku, ko se o vojni govori s takšno lahkoto, kot da besede nimajo nobene teže, kot da bi se izgubil ves spomin na to, kaj vojna zares pomeni. Čutimo veliko v tem času, ko politiki bolj spominjajo na alegorične dramske like kot pa na voditelje.
Čutimo veliko, ko leto za letom podiramo vročinske rekorde, in čutimo veliko, ko brezmočni opazujemo genocid v Gazi in se sprašujemo, kako je to mogoče, kako je mogoče, da to spremljamo v živo, da vemo, kaj bo sledilo, da to sledi in se nič ne zgodi.
Čutimo veliko.
Rad imam gledališče in umetnost mi daje upanje, a tega upanja ni na pretek. In ko pišem to poslanico, se resno sprašujem, kakšno gledališče bo po tem, kar se dogaja v Gazi, sploh še mogoče.
Žiga Divjak, režiser