Poslanico bere igralka, ozvočena, s sedeža v sredini parterja, vključno z didaskalijami, torej tudi tem besedilom. Poslanico, razen didaskalij, bere z zanosom.
Rada imam gledališče.
Rada imam gledališče, kljub.
Rada imam gledališče, kljub in ravno zaradi.
Rada imam gledališče, kljub in ravno zaradi ... in sploh.
Igralka se dvigne s sedeža, osvetlijo jo reflektorji.
Zakaj ste prišli?
Zakaj sem prišla?
Prišla sem delat.
Umetnost je delo.
Umetnost je trdo delo iz dneva v dan.
Gledališka umetnost je trdo delo iz dneva v dan in z ljudmi.
Prišla sem z ljudmi.
Prišla sem delat z ljudmi.
Igralka vstane in se med prebijanjem iz sredine parterja vljudno opravičuje gledalcem, ki vstajajo.
Reflektorji ji sledijo.
Med prebijanjem reče:
Spodletet.
Spodletet sem prišla.
Spodletet in poskusit znova in spodletet bolje.
Igralka stopi na oder in naslovi občinstvo.
Hvala.
Hvala, ker ste z mano.
Hvala, ker ste z nami.
Nas ni brez vas. Ampak to veste.
Vas ni brez nas.
To veste?
Gledališče je civilizacija.
Gledališče je skupnost.
Igralka se zdrzne.
V okviru institucije, v bližini bližnjih, v varnem in stabilnem zavetju gledališkega rituala se nam vsak
večer zdi, da samo smo.
Samoumevno.
Vi in mi.
Ampak nismo.
... pingpong vesolij in mreže identitet in dnevni pretresi in realpolitika in odgovornost in iniciativa in
kolektivna krivda in in in in ... in ... in ...
Mi smi prišli spodletet. Bolje.
Vi ste prišli spodletet. Bolje.
Prišli smo spodletet bolje ... skupaj.
Tega si dandanes ne privoščimo več. Razen v gledališču.
Vse je učinek in vse je rezultat.
Vse je rezultat in vse je učinek.
Nocoj ne.
Igralka s pogledom zaobjame občinstvo.
Mi zaupate?
Nam zaupate?
Nam zaupate svoj dragoceni čas?
Svojo dragoceno dobro voljo?
Igralka s pogledom išče pritrditev.
Hvala.
Hvala kljub in ravno zaradi.
Hvala kljub in ravno zaradi ... in sploh.
Igralka odide z odra. Tik pred izhodom se ustavi. Reflektorji ji sledijo.
Rada nas imam.
Rada imam gledališče.
Aplavz.
Jure Novak, gledališki režiser in igralec