/…/ Začel sem brati Sebastjan in most, Partljičev roman, obilno knjigo, zgodovinsko silovito raziskano. Nato sem prebral še Pasjo ulico, mali roman, ki nima zgodovinskega zamaha, ampak je zelo intimen, dogaja se v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Iz Sebastjana in mosta sem vzel lik Sebastjana, inženirja z leseno nogo, ki kot v romanu Stoner Johna Williamsa poskuša živeti svoje drobno in nesrečno življenje, kakor ga najbolj zmore. Iz Pasje ulice sem z užitkom snel Martina in Jano, burkavega socialista in njegovo nevrotično ženo, ki sem jim prilepil še ostale prebivalce bloka, med njimi tudi Partljičev arhetip, čistilko Marijo. Navdušenje, ko najdeš like in situacije, ki bodo dobro delovali na odru, je veliko, dokler ne pride spoznanje, da je še vedno ogrožena sama struktura, skelet nastajajoče drame. Slovensko gledališče je v zadnjih letih polno avtorskih projektov (sicer še čakam, da mi kdo pokaže, kako zgleda 'neavtorski' projekt). Kar koli si ti projekti že vzamejo za izhodišče, je prva točka na dnevnem redu, da se tekst obrača, spreminja, dodaja, polni z improvizacijami, pa naj bo osnova dokumentarni material ali pa konkretno napisan dramski tekst. Pri Mostovih in bogovih me to ni zanimalo, režiserja Aleksandra Popovskega prav tako ne. Že od začetka je bil Aleksandar vključen v branje in v razmislek o tekstu in tudi on si je želel močne rdeče niti, nečesa, kar bo skupino prizorov spremenilo v konkretno dramo, v kontinuiran dogodek. Hkrati pa je nama obema bilo jasno, da iz materiala nočeva narediti nekaj popolnoma novega. Sam sem najbolj goreče vztrajal, da se ohrani čim več Partljiča. Ljudje iz Maribora so krasna zbirka novel, z zgodbami, ki so vredne, da se jih pove. Ampak ko se tehtnica nagiba na epizodičnost, se izgublja kontinuiranost. Ko dramski tekst dobiva na strukturi, se ubija zaokrožene zgodbe novel, ki jih težko upravičiš v klasičnem dramskem formatu. Kaj je rešitev?

Vinko v drami Mostovi in bogovi išče starše, a kot lik ima tri očete – Aleksandra, Toneta in mene. Aleksandar je vztrajal, da potrebuje glavni lik; Tone ga je zapisal v noveli Pobreški prezident (sicer precej drugače, kot zdaj vstaja pred nami na odru); jaz pa sem mu dal lastnosti, da lahko kot edini lik začne in zaključi dramo. Mostovi in bogovi so namreč vse bolj postajali tekst o dvajsetem stoletju, ne samo o mestu. Postajali so tekst o naši zgodovini in o naših ranah, ki pa o tem ne govori obtožujoče, ampak mehko, s humorjem, z metaforo. Besedo 'Maribor' sem iz teksta nalašč umikal. Kdor ve, bo takoj vedel, v katerem mestu se tekst dogaja. Tisti, ki tega ne ve, lahko mestu v predstavi da svoj pomen, svoj kraj. Vinko, ki je naenkrat postal glavni junak, ni smel biti čisto običajen lik. Bližje kot dramskim likom 21. stoletja je podoben Peeru Gyntu, metafori neke države oziroma naroda, morda celo kakemu grškemu junaku, ki ga lastno dejanje hubrisa (oziroma v Vinkovem primeru nekakšnega bibličnega zanikanja lastnega očeta) potegne v čeljusti zgodovine. Vinko je namreč nesmrten, tako bolj podoben bogu oziroma nestvaren, podoben mestu – v drami je stalno prisoten, ampak hkrati tudi umaknjen, prihaja in odhaja iz prizorov, prestopa meje svetov, vedno mlad, večno star. Z redkimi izjemami je prisoten v vsakem prizoru, če ne telesno, ga kdo od likov omeni. Je kot Forrest Gump del zgodovinskih dogodkov, ne da bi se tega zavedal (no, za razliko od Forresta ima vse frnikole v glavi nedotaknjene). Njegovo spočetje, posledica noči med ciganko in vaškim idiotom, je Partljičev izum. Rad bi rekel, da sta Vinkova nesmrtnost in magija moji, ampak resnica je, da sem ju suvereno pokradel in sešil iz zakladnice mojstrov – Slike Doriana Graya, Perhana iz Doma za obešanje, Arsenov iz romana Laurus, pa tistega krasnega fanta iz Amarcorda, ki v vetru lovi mačice na pomolu, ko mu umre mama, pa v času dislociranega Billyja Pilgrima iz Klavnice 5, da o vseh grških junakih ne govorimo … Kar ga dela sodobnega, je to, da njegovo junaštvo nima klasičnih posledic; ne opevajo ga pesmi, ne nosijo ga po rokah, ni 'vnebovzet'. Vinka premetava zgodovina – rodi se v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in med drugo svetovno vojno vstopi v partizane, nato pa kot zmagovalec počne stvari, ki jih zmagovalci ne bi smeli početi. Liki, ki jih srečuje, so prav toliko resnični, kot so hkrati njegova vest. In njegova nesmrtnost mu pri tem ne pomaga, ovira ga. Smrt ga ne bo odrešila – sam s seboj bo moral razčistiti, tako kot mora to storiti vsak od nas in tako kot mora to storiti vsaka nacija, vedno znova in znova. Ljudje umiramo, ideje in dejanja živijo ter odmevajo dalje. Ta dejanja se zapletejo v tok, ki nas vse veže, nevidni tok zgodovine. Teče kdo ve kam. Goethe je zapisal, da ni zločina, ki ga v določenih okoliščinah ne bi storil. In tako sem našel to, kar me pri tekstu zanima. /…/

(iz gledališkega lista uprizoritve)